Medtem ko se na zahodu ubadajo z vračanjem že pozabljenih ošpic, v Sloveniji zdravstvena politika razmišlja o nekoliko manj “strogem” obveznem cepljenju. Mnogi starši so v precepu.

Mnogo staršev je v precepu: naj zaupajo stroki, ki poudarja koristi cepljenja, ali trditvam nasprotnikov o njegovi škodljivosti. Medtem ko se v Sloveniji obeta ukinitev kaznovanja tistih, ki odklonijo obvezno cepljenje otroka, pa evropski zdravstveni sistemi prav te dni na primeru britanskega Swansea opazujejo, kaj se zgodi, ko mnogo otrok ostane necepljenih. V tokratnem izbruhu so do minulega petka potrdili že več kot 800 primerov ošpic, 77 obolelih pa je moralo zaradi zapletov v bolnišnico.

Stroka opozarja, da gre za izjemno nalezljivo bolezen, ki se lahko konča s trajnimi posledicami za otroka. Nasprotniki cepljenja, vključno s slovenskimi, pa britanski izbruh te dni navajajo kot dokaz, da cepljenje in princip »čredne imunosti« očitno ne delujeta – čeprav je še vedno precepljen velik delež otrok, se lahko nalezljive bolezni očitno še vedno pojavijo. Velika večina otrok je v Sloveniji sicer še vedno cepljena, stališča tistih staršev, ki to zaščito pred nalezljivimi boleznimi zavrnejo, pa niso povsem enotna. Jasmina Praprotnik pravi, da ne sodi med ljudi, ki zanikajo vsakršno korist tega postopka, a svojih otrok kljub temu ni dala cepiti. Glede na visok delež precepljenosti otrok v Sloveniji in mnoge nasprotujoče si informacije se ji to zdi smotrna odločitev.

»Dokler me ne bodo prepričali o stoodstotni varnosti…«

»Tako sem se odločila zaradi zgodb o slabih posledicah cepljenja, ki sem jih slišala. Drugi razlog so dvomi o učinkovitosti cepiv, tretji pa to, da me sama po sebi odbija obveznost cepljenja. Zdravniki govorijo eno, nasprotniki cepljenja pa popolnoma drugo. Ne morem reči, da je cepljenje zgolj škodljivo in da ni tudi koristno, a dokler me ne bodo prepričali, da je stoodstotno varno, se ga pri svojih otrocih raje vzdržim. Za njihovo odpornost skrbim z zdravo prehrano, veliko gibanja, lepimi odnosi, izogibanju kemikalijam…« je pojasnila Praprotnikova. Pri hčerki so ji na ministrstvu za zdravje zaradi odklanjanja cepljenja grozili s 500 evri kazni, »dopisovanje« je trajalo nekaj let, je povedala. Pri mlajšem otroku groženj s sankcijo, čeprav ni bil cepljen, ni bilo. Praprotnikova dodaja, da cepljenju ne nasprotuje kar a priori. Izbruha nalezljivih bolezni, kakršen je trenutno v Veliki Britaniji, se ne boji, saj je v našem okolju precepljenost otrok proti tem boleznim visoka. »Tudi zato si upam ne cepiti svojih otrok.« Če bi bilo cepljenje prostovoljno in bi precepljenost upadla, bi znova razmislila o njegovih prednostih in slabostih, je dodala.

Izjemno nalezljiva bolezen s pogostimi zapleti

Nasprotniki cepljenja pogosto poudarijo, da bi velika večina otrok ošpice in druge nalezljive bolezni, proti katerim jih danes cepijo, prebolela brez posebnih težav. Epidemiologinja dr. Marta Grgič Vitek z Inštituta za varovanje zdravja se strinja, da pri mnogih ošpice res minejo brez težav, a tudi zapleti niso redki. Pri 30 odstotkih obolelih pride do zapletov, kot sta driska ali vnetje srednjega ušesa, pri do petih odstotkih do pljučnice, pri enem na 1000 obolelih pa do nevarnega encefalitisa, je naštela. Če oboleva na tisoče otrok in mladih, nekaterim ostanejo trajne posledice na možganih, nekateri pa tudi umrejo, je opozorila.

V Sloveniji veljajo ošpice za relativno pozabljeno bolezen. Zadnja smrt otroka zaradi te bolezni je bila po podatkih Inštituta za varovanje zdravja ob izbruhu v letih 1994/1995. Med letoma 1999 in 2009 ni bilo nobenega obolelega, potem pa so leta 2010 za ošpicami zboleli trije ljudje, leto pozneje jih je obolelo 22, lani pa sta bila dva primera (vir je bil v tujini).

Ljudje, ki so zboleli v zadnjih letih, so bili stari 30 do 50 let. V tej starostni skupini odstotek cepljenih ni tako visok kot pri današnjih otrocih, je pojasnila epidemiologinja dr. Marta Grgič Vitek z Inštituta za varovanje zdravja, starejši od 60 let pa so večinoma ošpice že preboleli v otroštvu. To je izjemno nalezljiva bolezen, bolj kot rdečke ali mumps, je poudarila: »Zato velja, da je potrebna 95-odstotna precepljenost. Vedeti moramo, da cepivo ni 100-odstotno učinkovito. Tudi če bi cepili vse otroke, ne bi bili vsi zaščiteni. Tudi zato je pomembna zadostna zaščita v populaciji. Te bolezni ljudje ne vidijo več, zato se je ne bojijo,« je opozorila. Kot je spomnila, so imeli zaradi nizke precepljenosti v zadnjem času izbruhe tudi v Franciji, Avstriji… Ob bistveno nižji precepljenosti bi se enako zgodilo tudi v našem okolju, predvideva Grgič-Vitkova.

Nič več kazni za uporne starše?

Danes v Sloveniji visoko precepljenost zagotavlja obvezno cepljenje otrok. Staršem, ki ga odklanjajo, še vedno grozi denarna kazen, kot kažejo podatki zdravstvenega inšpektorata, pa so to prakso letos očitno opustili – izrekli niso nobene kazni. Na ministrstvu za zdravje so že lani nakazali, da razmišljajo o ukinitvi sankcij za uporne starše, kako bo videti cepljenje po novem, pa za zdaj niso povedali. Potrdili so nam le, da res pripravljajo spremembe zakonodaje, ki ureja to področje.

Dekriminalizacija odklanjanja obveznega cepljenja, ki se očitno obeta, je sicer boljša od sedanjega stanja, a ni dovolj, meni pravnik Jure Pogačnik. »To je najboljša slaba rešitev. Pogojno bi razbremenila starše, a gre v resnici za sprenevedanje,« meni Pogačnik, ki je nekoč delal na ministrstvu za zdravje, danes pa v postopkih pomaga staršem, ki cepljenje odklanjajo. Po njegovem bi bila boljša rešitev prostovoljno cepljenje, saj kazni niso edini problem sedanje ureditve. »Represija se začne že v ordinaciji, ko zdravnik staršu ne pove nič o stvareh, ki so pri cepljenju sporne. Zapleti pri cepljenju se po nekaterih podatkih pojavljajo pri odstotku do desetih odstotkih cepljenih, sistem pa zabeleži le pet odstotkov posledic cepljenja. Poleg tega so otroške bolezni bistveno upadle že nekaj let pred uvedbo cepljenja. Opazimo samo izbruhe bolezni, ne pa množičnih poškodb imunskega sistema zaradi cepljenja,« ugotavlja Pogačnik. Po njegovem trenutno odgovornosti ne prevzema nihče razen staršev.

Odklanjanja cepljenja precej več kot glob

Zdravstveni inšpektorat RS je lani obravnaval okoli 350 prijav zdravnikov o opustitvi obveznega cepljenja, letos do konca marca pa še okoli 40 prijav.

Globe znašajo od 42 do 500 evrov.

Denarno kazen po zakonu o upravnem postopku izrečejo, če se starši, potem ko ne dopustijo obveznega cepljenja otroka, ne odzovejo vabilu Zdravstvenega inšpektorata in odsotnosti ne opravičijo. V obdobju 2011–2012 je bilo izrečenih 12 tovrstnih denarnih kazni. Globo izrečejo tudi ob izrecni odklonitvi obveznega cepljenja; v obdobju 2011–2012 so izrekli 5 tovrstnih glob.

Letos ni bilo kazni ali glob zaradi odklanjanja cepljenja.

Vir: ZIRS

Zdravnik, ki je netil strah pred cepljenjem, za “enojno” cepivo

V britanskem Swanseau te dni po poročanju tamkajšnjih medijev množično cepijo zlasti otroke med 10. in 18. letom, ki so odraščali v času povezovanja »trojnega« cepiva proti ošpicam, rdečkam in mumpsu z avtizmom. Te povezave je navajala študija zdravnika Andrewa Wakefielda. Pozneje pa se je izkazalo, da je bila opravljena s številnimi metodološkimi pomanjkljivostmi, Wakefield pa je bil ob licenco. Medtem ko je ob sedanjem izbruhu ošpic deležen očitkov, da je k njemu močno pripomogel, njegova stališča še vedno citirajo nasprotniki cepljenja. Tudi sam je še vedno aktiven: tamkajšnji vladi je pripisal krivdo za aktualno epidemijo ošpic, ker ni zagotovila cepiva, ki deluje zgolj proti ošpicam (in ne tudi proti mumpsu in rdečkam).

350

prijav zdravnikov o opustitvi obveznega cepljenja je lani obravnaval zdravstveni inšpektorat RS, letos do konca marca pa še okoli 40 prijav.

http://www.dnevnik.si/slovenija/v-ospredju/ospice-se-vracajo-starsi-tehtajo-

  • Share/Bookmark

Moja domača naloga je opravljena, Borči darlin’, VSI zdravi, načelni mediji so v zadnjih nekaj mesecih prejeli tvoj psihološki profil ter ustrezna navodila. Bistvo je v pravih vprašanjih, maske so padle, blef je razkrinkan.

Prilagam vprašanja Val202, postavljena slovenskim mnenjskim voditeljem v preteklem tednu ter moje odgovore.

Kako pojasniti Pahorjevo neznansko željo ugajati, narcisoidnost?

Neuspešno opravljena faza prehoda iz otroškega supernarcisizma je rodila osebo z narcisoidno duševno motnjo. Grandioznost mu je v krvi, samega sebe ima za sposobnejšega in pomembnejšega kot je v resnici, ima se za najlepšega. Na kritike reagira z agresijo, sramom ali užaljenostjo. Živi v svojem namišljenem svetu, polnem fantazij o lastnem uspehu, moči, lepoti, inteligenci in ljubezni do samega sebe ter drugih do njega. Ljubezni do drugih mu preprosto ne ostane dovolj, tehnično gledano je niti ni sposoben čutiti. Pričakuje preferenčen odnos s strani okolice, družbe, saj meni, da vsi vidijo, kako super je, še več, NE razume, da ga drugi NE dojemajo tako, kot dojema samega sebe. Če okolica ne pokaže ugodnega odnosa do njegove malenkosti odreagira agresivno, užaljeno, osramočeno. Potrebuje konstantno potrjevanje, neprestano pozornost, je zlahka ljubosumen, čustev in potreb okolice se ogiblje in jih ne zadovoljuje, saj mu manjka empatije. Ima obsesivne lastne interese, zaradi katerih je pripravljen sesuti vse drugo. Pomembno mu je le eno – bleščeča zunanja podoba v družbi.

Borut ne dojema, da se svet ne vrti okoli njega. Vso njegovo početje je pogojeno z inertno in nedosegljivo željo po zadovoljitvi mamice (želi si, da bi bil spet center sveta – tako, kot je pač vsak otrok pred odhodom v šolo – zajokaš in ti zamenjajo plenice, prinesejo dudo, te nafutrajo itd).

Kako pojasniti njegovo koketiranje oziroma potrebo po koketiranju z Janšo?

Narcisi se vedno družijo z močnimi, pomembnimi, da se tako lahko tudi sami počutijo močnejše, pomembnejše, zato vedno štartajo na družbo tistih, ki so najbolj pri koritu. Ker je pri devetih letih izgubil očeta tudi potrebuje družbo močnega moškega, saj se sam, vsaj podzavestno, zaveda, da to ni (ker ni nikoli uspel zadovoljiti mamice). Moč ga privlači, močnim osebam se podzavestno podredi. Če mu Janša govori »Borut, ti si super, ti razumeš, računam nate« bo Pahor pripravljen storiti čisto vse, da bi ga zadovoljil in s tem samemu sebi zvišal rejting tako pri Janši (močni osebi) kot okolici (češ, evo, združujem, vse se da, presekal sem politične razlike).

Je Pahor forma, celofan, embalaža? Kje je torej vsebina?

Vsebina ne obstaja, aktualno početje je vedno znova in znova prilagojeno trenutni situaciji v njegovem okolju. Vso njegovo početje je namenjeno zaljšanju njegove zunanje podobe, dvigovanju rejtingov. Najraje bere press-clippinge o samem sebi. Njegovo najljubše (uradno, s tem se hvali!) branje pa so (avto)biografije velikih svetovnih voditeljev. Mesijanski kompleks, le-ta najbolj udari na plan takrat, ko je v šibki poziciji – redno poudarja, da svojo politično kariero »žrtvuje« v skupno dobro, da tvega v dobro vseh… v resnici je pa ravno obratno, dobrobit družbe podrejuje svojim interesom – država, družba in, najpomembneje, ljudje ga ne zanimajo, najgnilejše kompromise bo skušal prikazati kot uspehe, kot zmage, kot njegovo in samo njegovo zaslugo.

»Vsebine« so mu le orodje, vrh vsega jih ne razume, saj od posamezne vsebine pobere le tiste detajle, s katerimi se lahko hvali. Populistično čustveni pozivi k doseganju določene vsebine so lep primer, predvsem zadnje čase. Ker se počuti ogroženega govori o ogroženosti države, ker se počuti nezaželjenega govori o združevanju, ker se počuti osamljenega ima parolo Skupaj!, ker je brez vsebin govori o svojih vizijah.

Prek palca lahko mirno rečemo, da je Pahorjeve izjave in poteze najbolje postaviti na minus 1 in dobiš pravo sliko. Simpl (pri Ivanu je enako, btw).

Je politika zanj spektakel? Ali je dejansko tak, kot se kaže, ali je to poza, nastop?

Pahor ni samozavesten, samozavestna oseba se bavi s svojimi odnosi do okolice, Borut pa z odnosi okolice do njega samega, dobrobit okolice mu je irelevantna. Razlika je BISTVENA. Borut zaradi svoje osebnosti verjame, da je, kar govori, le vzvodov za doseganje svojih ciljev, teh ljubih mu praznih besed nima in jih nikoli ne bo imel. Živi v svetu lastnih grandioznih iluzij in, pomembneje, verjame (mora verjeti), da ima prav, realnosti navkljub. Svoje šibke točke (manko vsebin) minimalizira in potlači ter jih istočasno ojačane projecira na okolico, na nasprotnike, idealizirano samopodobo pa krepi z napihovanjem lastnega ega in, spet, sesuvanjem podobe nasprotnikov, njihovih kritik in njihovih načrtov, vsebin (če mu ne sedejo). MORA biti prvi in edini.

Zakaj ni bil nikoli napadan osebnostno – vedno le kritiziran zaradi potez vlade?

Je izjemen manipulator, saj zaradi duševnih lastnosti ni zmožen zdrave empatije. Ljudi dojema priučeno, a jih NE razume, le odzive za lastno korist zna vzbuditi (priučeno, skozi leta je ugotovil, kaj deluje in kaj ne), torej ve, kaj mora storiti, da izpade lepši, pametnejši, zato pri komuniciranju uporablja čustvene izjave, s katerimi pritiska in izziva čustvene odzive okolice, četudi ne razume dobro, kaj in kako ljudje čutijo. Argumentov nima, a jih tudi ne potrebuje, saj to ni njegov modus operandi. Pri okolici želi vzbuditi bodisi občudovanje (ko se počuti močnega) bodisi usmiljenje, ko je storil napako, ko je šibak, ko je razkrit, ko je kritiziran – takrat reče »Niste me dobro razumeli, borim se za vse nas, vi me pa napadate.«, »Saj sem se samo hecal…«, »Vi ste nepošteni in nekorektni, ker me napadate, ne razumete situacije, sam sem najbolj posvečen bla bla bla.«

Vsebin se pravzaprav izogiba, saj z argumenti težje pritiskaš in manipuliraš s čustvi in čustvenimi odzivi okolice. Družba mu je tarča in oder za dvigovanje samopodobe in čisto nič drugega.

Medije je vrhunsko zmanipuliral – ob kritikah vlade je vedno znova govoril o »moji vladi« in o »mojem prevzemanju odgovornosti za delo moje vlade«, tako je sogovornikom dajal vtis močne osebe, ki prevzema odgovornost za napake drugih (ministrov), v resnici se je pa perfidno postavljal v vlogo žrtve in s tem vzbudil vtis (nerazumljenega) požrtvovalnega heroja, ki dela v dobro vseh.

Katera beseda najbolje ponazarja Pahorja?

Pav. Puhlost. Pezde. Potemkinova vas. Dorian Gray. Pick one…

Bi kot predsednik republike zmogel kakšno konkretno stališče…ali le taka v stilu dialoga, konsenza strpnosti razumevanja?

Pahorjeva stališča so vedno prilagojena njegovim osebnim ciljem. Empatije ni zmožen, zanima ga le in samo njegova lastna podoba, lastni cilji, laskanje samemu sebi. Njegovi cilji so le redko jasno zastavljeni in z jasnim načrtom za izvedbo. Živi iz dneva v dan in je pripravljen na kakršnekoli kompromise, s komer koli že, da bi le promoviral samega sebe. Tovrstno mišljenje seveda lahko (in že) generira sodelovanje s katero koli politično silo in katerimi koli političnim interesi. Po domače povedano -  za boljšo podobo v javnosti bi bil pripravljen prodati lastno mater. Primer: fiskalno pravilo zagovarja le zato, da ne bi izpadel tepec napram osebam, s katerimi so na evropskem nivoju dosegli dogovor o fiskalnem paktu (Merkel itd).

Kakšen bi bil kot predsednik?

Brez vsebine, poln (neizvedljivih) parol, sledil bi le lastnim ciljem (narcisoidnim, biti naj naj naj na tuj račun). Brezobziren, nevaren za družbo, slab vzgled. Intelektualna Potemkinova vas. Populist, demagog, brez zmožnosti samokritike ter poln kritik tistih, ki bi mu bili nevarni, nasprotniki, kritiki. Nevaren za družbeno stabilnost, saj bi se prilagajal trenutni situaciji v družbi – ne z željo po višanju demokratičnih norm, stabilnosti družbe, kvalitete življenja temveč z željo po promociji samega sebe. Obenem velja opozoriti, da je v defenzivni fazi (ko je njegova zunanja podoba ogrožena) agresiven do kritikov ali pa (tipičen obrambni refleks v kot stisnjenega narcisa) samega sebe postavi v vlogo žrtve, ko se počuti močnega pa izvaja avtokratsko tlačenje okolice ter negativno selekcijo pri izbiri sodelavcev, da tako samega sebe vzdigne še višje.

Recept za dizaster, skratka.

——–

Hvala vsem medijem in novinarjem, ki so se končno začeli ukvarjati z bistvom oseb, ki naj bi vodile državo in ne le s praznimi parolami wannabe oblastnikov. Hvala za posluh, hvala, da štekate, hvala, da opravljate družbeno-nadzorno funkcijo, hvala, da se fajtate . :)

  • Share/Bookmark

V naši ustavni, parlamentarni demokraciji naj bi predsednik republike igral svojevrstno vlogo očeta naroda.

Borut želi postati predsednik. Dotični po lastnih besedah potrebuje samoto, zato ne živi s Tanjo in mulcem. Resnici na ljubo gre sicer bolj za dejstvo, da narcisoidni očka pač ne more biti član družine s podmladkom, saj takrat ne uspe funkcionirati v vlogi prvega in edinega.

Sklep?

Glasujmo za Boruta. Med tednom bo fural nastopaške turneje po tujini, prek vikendov nas bo razvajal v tri pizde materine. Ta pridne pelje v Gardaland!

(Recite ne sladkarijam press)

P.S. Predsednik republike predstavlja Republiko Slovenijo in je vrhovni poveljnik njenih obrambnih sil.

10
10
10
10
  • Share/Bookmark

Preverljivo dejstvo:

Ivan Janez Janša vladno poroštvo TEŠ6 pogojuje z nadaljevanjem Borutovega predsedovanja SD.

Velenjska SD z Borutom Kontičem na čelu že ves čas koketira s SDS in široko vladno koalicijo, saj vedo, da tako povečujejo možnosti izvedbe TEŠ6. Okoren gambit vseh vpletenih, torej.

Problem:

Dolgoročno vprašanje TEŠ6 je fizikalno-preživetvene in ne politično-ekonomske narave. Premog nas bo ubil, vse nas, pri fiziki ni politike, pika.

Sklep:

You stupid little fucks just made it vewy VEWY personal.

In Tarzan ni nikoli sam.

Banda.

Opombe:

You leave us no choice. The gloves are off.

10
10
  • Share/Bookmark

Zanimiva in poučna postmaratonska izjavica, ki kar kliče po manjši analizici. Za kakšno resnejšo analizo niti ni primerna, saj ne vsebuje dovolj intelektualnega materiala in izziva. Žal. ;)

Verjamem, da si bo SD na prihajajočem kongresu nalila čistega vina. Doriana Goriškega edini cilj je postati predsednik republike, saj preprosto mora biti prvi, edini in glavni, strankarsko udejstvovanje mu je le platforma za dosego primarnega cilja, primarne psihološke želje po zadovoljitvi mamice. Muci je sam sebi cilj. Biti prvi. Biti opažen. Biti glavni. Biti najlepši. Biti najpametnejši. Oh in eh, kako visoki cilji, zagotovo v skladu s programskimi usmeritvami SD, kali?

O vsem skupaj že četrt stoletja tudi mirno govori in razlaga vsem, ki so ga (še) pripravljeni poslušati. “Precednik bom! Borut Pahor je poosebljena narcisoidna duševna motnja, obenem taisti Muci vsem, ki so ga (ali pa ne) pripravljeni poslušati razlaga o konceptu voditeljstva v SD, torej se sam vidi kot poosebljena stranka.

Znanstveno, natančneje, nevrolingvistično gledano je Borčijevo izjavico možno razložiti le na en sam samcat način: “Če ne premagam svoje stranke, jeseni ne morem zmagati na volitvah. Dokazljivo dejstvo, ne mnenje. ;) Pahor načrtno uničuje SD, stranko si mora podrediti, pa naj stane, kar hoče.

Tu je keč – Malemu narcisu je za stranko, za socialdemokratski svetovni nazor, za cilje dobromislečih ljudi… vseeno. Logično, Borut je stranka, vidi jo približno tako, kot njegov novi najboljši prijatelj Ivan vidi državo. Ivan je država, Borči je stranka. Še več, Borči je lastnik stranke, mnenja drugih so nepomembna in nezaželjena. Muci je prikrit avtokrat, le modro se ogiba neposrednih avtokratskih potez, saj se kot vrhunski narcis prekleto dobro zaveda, kaj je všečno in kaj ne, zato za svinjanje raje uporablja zveste, a glupe pribočnike. Vsekakor dobra popotnica socialdemokratski ideji, ni kaj.

Muci v svoji empatije nezmožni medušesni sivi masi čisto zares personificira SD. Enako miselnost je okolici vsiljeval v funkciji predsednika vlade (“Moja vlada gor, Moja vlada dol, bla bla bla), a pustimo ta njegov osebni (in vseh nas) debakel, tako ali tako mu je prišel prav, saj se je lahko postavil v vlogo žrtve. Žrtev je rad, takrat se razbremeni odgovornosti lastne nesposobnosti ter izrazite intelektualne nezadostnosti. Štalo s pasivno agresijo praviloma načrtno zgenerira (vsaj podzavestno), običajno v trenutku, ko ugotovi, da mu ta ali oni načrt ne bo uspel. Beg v vlogo žrtve, češ, Trudil sem se, a ste mi težili, v resnici ste krivi vi, vse sem dal od sebe, krivični ste, jst sm perfekten, vi pa neumni in tega ne vidite!Tako nekako. Cagavo cepetanje.

Yo Muci, guess what!? So what, baby, your best ain’t good enough. At all.

Zanimivo se mi zdi, da ga danes zagovarja le še semisociopatska klerofašistična desnica ter peščica polnilcev praznega medijskega prostora (Cjnković, Steinbruh, Požarćeq in podobni). Kako ironično, prav oni so sesuvali prejšnjo, Borčijevo vlado. Eni in drugi. Naravnost perverzna simbiozica, a spet logična, vsi zgoraj omenjeni so bleferji. Luzerji, ki za svoj obstoj potrebujejo drug drugega. Ošaljeno snobovski Crnković komentar o Borčiju začne z “Na nastop je prišel s pobarvanimi lasmi” in kako naj ga potem človek sploh vzame resno, “kolumnista” nepismenega, plitkega, neumnega, pritlehnega, zakompleksanega? Vsebine tako ali tako ni sposoben podati, Cjnković je prikrit rasist, homofob, nacionalist, ksenofob. Tudi on je muci. Požarćeq blebeta o dobri obveščenosti njegovega “medija”, resnica je ravno obratna – vse informacije mu plasirata prav Ivan in Borči, le opazil še ni. Hišni portparol dveh obsedencev s pozornostjo ter dovolj butast, da verjame v lastno neodvisnost. Tepec. Steinbruh deluje enako, Borčija v podpori klefofašistom zagovarja, ker je bojda državotvorna, v prejšnjem mandatu pa o opozicijskem sesuvanju taistega Borčija ni niti črhnil, še več, štrik jim je držal. Odloči se, poba. No, dopuščam možnost, da Steinbruh politike preprosto ne razume, le Ivana se bolj boji kot Borčija, a nič ne de, je vsaj uslužno bitjece zanimivih odlik. Mucijastih odlik.

Dandanašnji mediji so tako ali tako sesuti na najnižji možni skupni imenovalec in hej, v zlovenskem političnem prostoru sta najnižja možna skupna imenovalca le dva – Ivan in Borči. Prvi za doseganje ciljev uporablja makijavelizem primitivne sile in maniuplacije, drugi pač primitivno, otroško obsedenost s pozornostjo in otročje prozorne manipulacije, oba pa seveda kažeta izjemno nesamozavest na robu paranoje. Tu se z njima strinjam, njuna preganjavica je upravičena, saj ju nihče ne mara. Bojijo se ju, vsekakor, mara ju pa nihče.

Nihče.

Ivan deluje po principih izključevanja, Borči po principih vključevanja. Slednje se sliši dobro, dokler se ne zavemo, da gre le za drugo plat Ivanove medalje: kdor ni zame je proti meni. Borči vključuje le poslušne pucfleke, pizdunske oprode, ostale nevtralizira in blati.

Borut ne prenese kritike. Borut je majhen človek, tako… kot Ivan. Dve pomilovanja vredni miceni bitjeci.

Tolaži me le eno dejstvo – med Ivanom in Borčijem obstaja vsaj ena velika razlika. SDS brez Ivana izgine s političnega prizorišča, SD pa brez Mucija lahko le zaživi, še več, zraste v moderno socialdemokracijo s trajnostno miselnostjo. Brez trajnostnega razvoja ne bo sicer pičlih viškov in brez osnovne porazdelitve viškov ni temeljev socialdemokratske paradigme.

Čakam na programe vseh štirih kandidatov za predsednika SD. Lanskega, predvolilnega, sta spisala Patrik in Igor ter peščica kolegov in kolegic jedra stranke, seveda brez precednika, tako ali tako bi lahko pomagal le s kuhanjem kavice.

Borut je bil medtem buban buban v bolnišnici, nato se je v finišu predvolilne kampanje s parimi, na predvolilni strategiji zgornjih avtorjev temelječimi nastopi abotno pozicioniral kot rešitelj SD. V prav njemu tako zelo prekleto lastni maniri je pobral tujo smetano. Za vsak slučaj je perverzno, prozorno, primitivno in lažnivo zamolčal padec SD z 29 na 10 poslancev. Lastne krivde tako ali tako nikoli ne priznava, kaj takšnega mu preprečuje že struktura njegove duševne motnje. Tipično in prav nič presenetljivo, še več, vzorčno…

Patrik in Igor bosta do konca tedna zagotovo obelodanila vsak svoj manifest, Borčiju kaj takšnega ne bo uspelo, saj so ga zapustili vsi strankarski misleci, opravilno nesposoben politične obrti kot je pa tako ali tako ni sposoben spisati česarkoli koherentnega in prav je tako. V primeru, da Borči vseeno v mukah rojeva kakršenkoli program pa lahko mirno trdimo naslednje: piši, Borči, piši, da vid’mo tvojo prepisano ŠrederskoBlerovsko tretjo pot a la Muci.. Pazi le, da se na tej poti ne izgubiš, politično gledano si izrazito lokacijsko hendikepiran in čelenđiran.

So go ahead, make my day, mofo! Prosim prosim, salve huronskega smeha so pripravljene. Pahorjeve vsebine lahko stlačiš med prstke na priloženi fotki. ;)

O wannabe voditelju, ki se vseskozi hvali s stabilnostjo, poštenostjo, iskrenostjo, zanesljivostjo morda le še tole: kdor svojo življensko družico v ponižujoči vlogi pedertošla vlači s seboj na promocijske dogodke, vmes se pa vsem vneto hvali z dosežki pri prsatih vamp ženskah dokazuje vse, le svojih besed ne. Kompenzacija? Muci je majhen, zelo majhen ter prezira vreden človek. O ne ravno prikriti latentnosti pa raje ne razpredam, če mu je Ivan všeč mu je pač všeč, jebiga, upam, da bosta srečna, zaslužita si prav drug drugega. Gliha vkup štriha. ;)

Zaključimo: rdeča, socialdemokratska prihodnost enaindvajsetega stoletja je obarvana zeleno, (Ivano)Borčijeva pa kvečjemu… olivnozeleno. Razlika je več kot očitna ter zelo, zelo pomembna. Pomembna za vse nas. Seveda pa lahko še naprej mirno dopuščamo, da imata dva sociopatska narciska obkoljenih dva milijona Ljudi.

A ne za dolgo in hej, več nas je in ne bomo odnehali.

Bleed,

Tvojnajlubšejšimolskipjs

10
10
10
10
  • Share/Bookmark

Na začetku Časa ni bilo živih bitij, nič ni hodilo, nič ni letelo, nič ni plavalo. Po Zemlji sta lačno tavala le prvi Moški in prva Ženska. Ženska je zato zaprosila Kailo, velikega boga, da Zemljo poseli z živimi bitji.

Kaila jo je poslal izvrtati luknjo v led, češ, nalovi si ribe, a glej poglej, Ženska je iz luknje v ledu presenečeno potegnila prav vse živalske vrste.

Zadnja žival je bil Karibu.

Kaila je Ženski pojasnil, da je Karibu najlepši dar, saj bo nahranil njeno Ljudstvo, zato ga je kojci spustila na prostost in mu v slovo naročila, naj se razplodi… Črede Karibujev so se prav hitro namnožile in Sinovi prve Ženske so jih zlahka lovili, za prehrano, za šotore, za obleke, za puščice, za osti, za sani.

Sinovi, potomci prvega para so se ob obilici lahkega in dobrega plena kaj hitro polenili, lovili so le največje, najmočnejše in najbolj tolste Karibuje. Postali so pravi Muciji. Zdravi, močni Karibuji so seveda hitro pošli, ostale so le bolne ter shirane živali. Polenjeni Sinovi jih niso želeli jesti, saj so se bali bolezni in šibkosti. Zavladala je lakota.

Prva Ženska je ponovno odšla do Kaile po nasvet ter pomoč. Kaila je Ženski prisluhnil, premislil in nemudoma odšel v brlog Amaroka, Volčjega Duha.

Kaila je naročil: “Amarok, pošlji svoje hčere in sinove, Volkove, v gozdove in na planjave, med Karibuje, da črede očistijo šibkih in bolanih živali,” in tako se je tudi zgodilo. Črede Karibujev so si po prihodu Volkov hitro opomogle in Sinovi prve Ženske so spet lahko lovili in… bilo je dobro.

Od takrat dalje so Sinovi, Volkovi in Karibuji eno. Karibuji hranijo Volkove, Volkovi pa istočasno skrbijo tako za zdravje Karibujev kot zdravo in zanesljivo prehrano Sinov.

Ljudi.

Zaključek? Pahorjev Borči je glup in len. Borči mora it.

10
10
10
  • Share/Bookmark

Opa. http://www.siol.net/novice/slovenija/2012/05/pahor_kandidatura.aspx

OK. ;)

Gremo po odstavkih, v narekovajih citirana tvoja verzija, nato… alternativna, morda celo (po)učna. Rad pomagam, ni problem.

—————

“Borut Pahor, ki se sicer od večine ostalih poslancev SD razlikuje tudi pri stališču glede vnosa fiskalnega pravila v ustavo, Patricka Vlačiča in Igorja Lukšiča ocenjuje kot ugledna protikandidata.”

Smeh. Brutus is an honorable man, and so they are all…

http://shakespeare.mit.edu/julius_caesar/julius_caesar.3.2.html

Vilijevo osnovno retorično mojstrovino diferenciacije IN pokroviteljstva nad nasprotniki smo vsi prebrali. Borut, poglej, aroganca je dovoljena le osebam, ki si so jo zaslužili. Ti…? Ne. Protikandidata žališ in negiraš, saj veš, da sta boljša tako vsak na svojem strokovnem področju kot v sposobnosti strateškega analiziranja in načrtovanja.

Prestrašen si. Bojiš se ju, zato jima skušaš znižati vrednost, kredibilnost. Simpl. Ni pa sowhat, ker ni prav. ;)

Sj znaš bolš, dj no…

————————

“Pahor je ob novinarskem vprašanju glede vnovične kandidature za predsednika stranke menil, da je za njegova protikandidata koristno, če lahko svojo avtoriteto okrepita tudi s tem, da sta “premagala prejšnjega predsednika z neko politiko, ki v ljudeh očitno vzbuja več simpatij in podpore, navdiha kot moja politika”.”

Insinuiraš demagoško kampanjo protikandidatov. Povej mi s čem groziš in povem ti, kdo si, kje imaš luknjo, česa se bojiš, kaj najraje uporabljaš… Izjemno predvidljiv si, Borut, ne bodi v mentalni družbi dolgočasnih… Ivanov.

————-

“Moja politika je zelo odkrita in iskrena”

“V izjavi v DZ je poudaril, da je njegova politika zelo odkrita in iskrena ter v njej ni nič takega, kar bi emotivno zelo navdihovalo ljudi, da bi jo podprli. Podprli pa jo bodo po njegovih besedah tisti, ki so ga podprli v težkih trenutkih njegovega vodenja stranke, kot so bili denimo korak do sprave, korak do spremembe njihovega odnosa do vključitve v Nato, zapis novega imena stranke in reforme v času njihove vlade. Ob tem je izpostavil, da je bil edini predsednik socialdemokratov, ki je kadarkoli v stoletni zgodovini socialdemokracije na Slovenskem vodil vlado.

Po njegovih besedah v njegovem programu za vodenje stranke v tem smislu ni nič emotivnega, razen “velikanske odgovornosti za usodo velike večine naših ljudi”. Če bo stranka v potrebnih spremembah, ki jih taka odgovorna politika predpostavlja, prepoznala tudi svojo usodo in želela dati svoj prispevek k temu, bo po njegovem prepričanju pri kandidaturi prejel podporo.”

V prejšnjem odstavku (nad črticami), si blebetal, da v primerjavi s tekmecema čustvenih pozivov in argumentacij pri odločitvah ne uporabljaš. V prvem stavku komentiranega odstavka (torej tale, naslednji, pravkar) govoriš o odkritosti in iskrenosti (čustvena osnova, čist zares) in (liiiihkr negiraš prejšnji dve besedi ISTEGA stavka, kaj ti je?) manku emocij pri sprejemanju odločitev.

Borut, ti RES ne razumeš.

Ljudi namreč.  Čustev. Zdravo. Normalno. Nimaš sposobnosti empatije. Takoj za nasprotujočim si stavkom pozoveš k podpori zaradi preteklih zaslug (Borut… saj veš, da gre za čustven pozivček, a? Erm… ne, ne veš, aneda, le veš, da te reči delujejo in učinkujejo, a?), recimo sprave, kjer si ti PRIstopil, ne vodil, NATO te je privlačil zaradi visoke družbe, ob močnejših si pomembnejši, vedno jih zelo rad omenjaš, ime stranke je problem izvajalca naročila nove CGP, reforme si pa predstavljal skozi prizmo lastnega žrtvovanja politične podobe v dobro vseh, ti heroj ti. Politično neoportuno, premajhen izplen. Vidiš, tudi zato si pušil, uspehov ne znaš komunicirati, perverzno uživaš v vlogi mesije. Od tu tvoj blebet o odgovorni politiki, edinem socialdemokratskem predsedniku vlade stoletja… in mi zgodovine ne poznamo, dj no…, ti zračunam, koliko let kaj takšnega preprosto ni bilo možno, ti manipulatorski relativist ti? Majhen si. Bluziš, zmanjka ti argumentov in smo spet kje…?

Emocije. Uporabljaš jih rad, razumeš jih ne. Ogibaj se jih, saj jih ne razumeš pravilno, čutiš še manj. Škodiš si. Škodiš nam. Politični otrok s šibicami sredi polnega avgustovskega skednja, tako nekako.

Ponoviva: efektivno gledano nisi pameten. Bister da, uporaben ne, razen za okorno samopromocijo.

Škoda.

————————–

“Pahor: Javnofinančni dolg pomeni omejitev suverenosti države

Pahor je sicer danes vnovič izpostavil svoje zavzemanje za vnos fiskalnega pravila v ustavo, pri čemer pa so vsaj trije poslanci SD že potrdili, da slednjega ne podpirajo. O tem bo v ponedeljek odločalo tudi predsedstvo SD. Pahor je danes vnovič poudaril, da javnofinančni dolg v teh mednarodnih okoliščinah pomeni omejitev suverenosti ekonomske in posledično politične suverenosti države. “Mi smo na pragu tega,” je opozoril in dodal, da se moramo temu izogniti, eden od korakov za to pa je vnos fiskalnega pravila v ustavo.

S tem argumentom bo poskušal prepričati tudi svoje poslanske kolege, da glasujejo za fiskalno pravilo. Vendar pa je Pahor obenem poudaril, da je seveda vsak sam odgovoren, da po svoji vesti presoja, kaj je dobro za državo. Tako po njegovih besedah nima pravice, da bi poslancem naložil glasovanje mimo njihove vesti.”

Omemba treh nasprotujočih ti poslancev = pasivna agresija, pritisk, z omembo predsedstva SD namiguješ, da so na tvoji strani, torej spet groziš, na koncu jim spet pasivnoagresivno težiš z njihovo vestjo. Rad jo omenjaš, saj te zanima, ker je ne razumeš. Si prepričan, da so še tvoji? Kako te gledajo, preveri, kam so usmerjeni popki in stopala med tvojim… nastopanjem. Tudi med pitjem kafetinov…. Stran? Mhm… ;)

Mimogrede, grožnje z zunanjo nevarnostjo prepusti Ivanu, pri tozadevnih rečeh te povozi, si pristen začetnik. Just go with the flow, itak furaš laissez faire politiko, kali? BTW, najprej omenjaš “enega izmed argumentov”, nato “s tem argumentom”.

Naštej ostale. ;)

Osebno sicer ne razumem, da o omejevanju suverenosti lahko govori človek, čigar država je bila tri leta talka njegove osebnosti. Veš, kaj te je zeznilo med premierstvom? V kabinetu si se obdal z vsaj navidez šibkimi, “tistimi, ki te nikoli ne kritizirajo in po tvoje ne ogrožajo”, saj imajo koristi (ti tega niti ne dojemaš pretirano), sposobnejše od tvoje presvitlosti si pa seveda že podzavestno distanciral. Čemu? Vedno isti razlog. Sposobnih se bojiš, saj potem obstaja možnost, da nisi prvi. Reva si.

Resno mislim, ne želim te žaliti. Stari, to ni normalno. Ti? OK? Ne.

Res ne.

Pravkar si užaljeno vzrojil. Pomiri se, tožba ne pride v poštev, bereš mnenje in ti si javna osebnost. Ljuba ti svoboda govora in ti si “Ajn berlinr.” Evo, sva opravla še s to tvojo kenedijansko fiksacijo.

Dobr, ne? Hepi?

—————

“Kdo bo novi predsednik, bo znano junija”

“SD bo novo vodstvo volila na kongresu v začetku junija. Konec tedna bo tudi seja podmladka stranke, ki je k predstavitvi programov povabil vse tri kandidate za predsednika stranke. Neuradno pa je slišati, da je njegova podpora sedanjemu predsedniku Pahorju zelo vprašljiva.

Mladi forum SD Ljubljana mu je celo poslal pismo, v katerem mu predlagajo, da kandidaturo za predsednika stranke umakne in razmisli, ali je SD res tista stranka, katere član želi biti. Podmladek stranke sicer na kongresu predstavlja približno desetino glasov.”

Borut, zadnje čase rad govoriš o fiskalnih rečeh. Prišel je čas, da se preveri zmožnosti tvoje politične matematike. Podmladek ni desetina. 45/400. 11,25% + RazlogZaVlačičevoKandidaturo + RazlogZaLukšičevoKandidaturo + lokalni odbori z močno podmladkovo zasedbo + kup”BorčiGoAway” odborov = ? A? No vidš…

Z napovedjo kandidature preprosto moraš priti na soočenje Mladega foruma. Ups, spet bo potrebno iskati izgovore v zadnjem trenutku, mar ne? Le kako ti bo uspelo opravičiti neodgovor na pismo podmladka izpred treh tednov? Stari, to  so osnove, luknje si delaš vnaprej, halo??? Gorje stranki s prozornim voditeljem. ;)

Tako.

Zdj pa še osebno sporočilo: pejt dam, med tvojim trmavim cepetanjem po Šubičevi in Gregorčičevi koraka klerofašizem in tle, na tej točki, Borči Muci, na točki, za katero si prav TI neposredno odgovoren, tle, Borči, tle se tvoj sowhat preprosto neha.

Spokaj, resni časi niso zate.

  • Share/Bookmark

Kratka analizica s predlogi

Ivan se zaveda, da je odfural najboljšo kampanjo, po presenetljivem preobratu je koncem drugega podaljška iz kontre prek Zokija miiiiirno zakucal. Borči Muci je medtem seveda špilal platfusastega centra in se strašno nerodno postavljal. Menim, da ni videl žoge. Nicely played, bravo.

“In ne, nč so what, tega ni…”

Ivan je vojak, Ivan je država. Teren ter svojo in nasprotnikovo oborožitev dobro pozna, enote obeh strani so preštete v nulo. Ivan je vojak in ve, da je dobro usmerjal načrtno bojno kampanjo, triletno disciplinirano napredovanje v frontnih črtah, seveda z mobilizacijo vseh razpoložljivih enot.

Ivan je vojak, za nagajanje lepemu bolničarju rdečih je s preciznostjo Hannibala Lecterja skorajda do popolnosti izkoristil vse možne in ne ravno možne vzvode demokratične družbe, od parlamentarne obstrukcije do referendumov, paktiranja z od države in politke sicer strrrrršno ločene RKC, da o ponarejevanju dokumentov, Majerjevih trditvah in ostalih dimnih zavesah, pardon, medijskih manipulacijah niti ne govorimo. Evo, v enem stavku.

Borut ne šteka.

Današnje stanje na terenu, na Ivanovem okupiranem bojnem polju

Teren je zavzet, a sovražnik nikoli ne spi in veliko ga je. Ivan je vojak in Ivana skrbi. Zgornje vzvode in orodja danes zapira, omejuje. Vsa krizna štala, vsa racionalizacija s prestrukturiranjem celotnega državnega aparata, vsi predlogi, vse poteze so Ivanu le orožje, pripomočki, taktika.

Ivan modro igra modrega. Njegovo volilno telo je izčrpano, s pomočjo trojanskega satelitka je na volitve pritegnil svoj maksimum. Vojska je na fronti, zaledje je prazno, logistične poti do izčrpanih magazinov so predolge. Več preprosto ne gre. Modri zombiji so vsi na terenu, delo jim ne gre od rok in so tudi zato nevarno šibki. In Ivan to ve.

Ivan je vojak in Ivan ve, kje ima šibke točke na prvo žogo, saj jih je še lani vrhunsko utiliziral. Le in samo zato teži z omejevanjem referendumov in ukinitvijo Državnega sveta, pomembnega kontrolnega mehanizma državnozborskega glasovalnega bagra. Arhivi se pucajo, sodnijo tiša, opozicijo krega med seboj, mediji so razsuti in furajo etnoemo pop, državo je skregal vertikalno in horizontalno. Zadnja dimna zavesa so brezplačne državne proslave.

“To jih bo… okupiralo.”

Ivanu vse štima.

Pravica do izbire

Ivan je vojak in vojaku Ivanu polarizacija ustreza, natančneje, Ivan se prepričuje, da mu polarizacija ustreza in da raztegnjenosti nihče ne bo opazil. Ivanovi notranji monologi ne govorijo o motiviranosti volilnega telesa. Ivan je vojak in dober kaplar premišljuje o pomanjkljivostih svojega najmočnejšega orožja. Disciplinirane, a številčno šibkejše enote so jeba. Levica in sredina sta svoj volilni potencial izkoristili polovično, v vzhodni in južni Sloveniji pod 40%…

Borut Pahor ne razume, da država ni igrišče za basket, še manj oder za nastopanje, predvsem pa ne razume tako igre kot nasprotnika. Mirno lahko trdimo, da ne prepoznava Ivanovih vsiljenih vojaških pravil bojevanja na političnem polju, še manj razume in pravilno reagira, raje je zaposlen s samim seboj. Pahorjevo peto predsedovanje SD bi vojaku Ivanu predalo četrtino igrišča, najmanj! Zoki bo sčasoma izbrisal del Viranta in oklofutal DeSUS, če jih seveda že pred tem ne bo srečala pamet.

Paradox demokracije smo mi, demokracijojemalci. Francija, srce Evrope, je pravkar, bojda z nekarizmatičnim, grdim, dolgočasnim, umirjenim levičarjem obrnila na 80 % udeležbi. Peče, Borut? Francija je zrela država, razlog je en sam. Francozi. Točno 80% njih. Vojaku Ivanu preprosto ustrezimo s to njegovo ljubo polarizacijo. Rudečih je več, sam’preštet’ se je treba. Sesut retardirane reforme, snet z oblasti, sicer nas vojak Ivan popelje v madžarski scenarij.

“Sedi, Ivan, minus* pet bo. Dobra igra. Do prihodnjič guglaj Never fight a Landwar in Asia…” **

Borči mora it, kar bi bilo tudi edino pravilno in humano, po blatnem terenu dandanašnjem zlovenskem se ranjencev ne vleče s seboj, sepsa je resna reč in hitro napreduje.

“V zaledje z njim, hitro!”

Lahko pa v sramu ostanemo ene navadne pičke od l’di in še naprej drsimo v mentalne tri pizde materine jodlarskogovejeklerofašistoidne.

Tko.

*momak ipak nema stila

**http://volitve.gov.si/dz2011/udelezba/udelezba.html

10
10
10
10
  • Share/Bookmark

Ste se kdaj vprašali, zakaj Borut… ne zna in zakaj nas njegovo mnenje ne sme zanimati? Njegovo mnenje se zaradi tipa osebnosti prilagaja le in samo trenutni situaciji v prostoru v katerem se nahaja. Narsicoiden človek je neprimeren za zagovarjanje kakršne koli teme in katerega koli cilja. Njegov cilj NI borba za vsebino (zagovarjanje cilja) temveč impresioniranje okolice, od tu do vsebinske štale pa ni več daleč.

Vzemimo neBorutov primer: se še spomnimo DeemTrupla (TM!) in njegovih bebavih potez v funkciji zunanjega ministra, ko je tako rad žgolel na uho prsate avstrijske kolegice, četudi na plečih slovenske manjšine v Avstriji? Pravi minister in diplomat besedne zveze “odpiranje avstrijske državne pogodbe” ne bi nikoooooli izrekel. Ni šans, izurjeni diplomati so razumni ljudje.

Evo, to je to, isti Borči. Stereotipno impresioniranje mamice via afirmacija pri drugih ženskah. (Sam sj se mi ne da še z uno copato jebat, nj gnije v Trstu in to je to. Slepo črevo v slepem črevesu, prou lušna ironija, I kinda luv it)

Kje pade Borut, kje se izda? Na manku empatije. Nima je, izda ga srepo strmenje v sogovornikove (tarčine) oči med podajanjem povedi. Izjemno redko prekine stik z očmi, kar je nenormalno. Normalno bi bilo, če bi ob podajanju zapletene vsebine z očmi malce odtaval v prostor in tako v glavi poskrbel za urejeno in še boljšo, kvalitetnejšo poved. Borut (tudi Ivan, a tam je doma popolnoma drugo in ne tako benevolentno bitje) pa ne prekinja pogleda oziroma to počne izjemno redko.

Preredko.

Razlog je preprost – zdrave empatije ni zmožen. Zaradi želje po ugajanju je bil tam nekje od šestega, sedmega leta starosti (tepe ga neopravljena faza prehoda iz otroškega suprenarcisizma, tkole, prek palca) izjemno motiviran za prepoznavanje reakcij socialnega okolja. Če kje, mu leta in izkušnje javnega nastopanja pridejo prav prav tu, v prepoznavanju emocij. Empatije se je priučil, natančneje, naučil se je prepoznavati reakcije ljudi na njegove poteze. Razume in čuti jih še vedno ne, a to mu je že irelevantno, obstaja tako ali tako le on.

Predolgo držanje pogleda, tu je keč, v oči besno gleda zato, ker mora tarčo vsled “empatijske hendikepiranosti ” toliko bolj pozorno opazovati ter se sproti prilagajati na njene reakcije (predvsem govorico telesa, posluša itak bolj malo…). Velja za vse tipe osebnosti brez zmožnosti zdrave empatije in zdravega čustvovanja, aneda, Ivan?

Da bi bila ironija še večja… prav iz Borutovega manka empatije izhaja njegova kvazikarizma. Je že tako, da se ljudje veliko raje odzivamo na osebo kot na vsebino, kar je tudi največja in sistemsko vdelana napaka demokratičnega sistema, sam jebiga. Ampak hej, v danem primeru je usoda neke politične opcije ali, bolje, svetovnega nazora vezana na trmarjenje ene same osebe, vrh vsega nesposobne? To ni normalno, ni prav in tako tudi ne bo šlo več naprej in… pika.

Uglavnm, folk njegovo fokusiranje na sogovornika (njih) jemlje kot “Oh, njegov center sveta sem, iiiiiiiii..” and then they go all mushy mushy inside. Bollocks. V povprečju smo itak vsi obsedeni s pozornostjo in Borut to najbolje ve, tu mu padejo na foro…

Pomaga mu tudi govorjenje s prepono, česar v mladih letih tudi ni znal. Čolnik, Rončel, Attenborough… govorjenje s prepono umirja okolico. We’re suckers for it. Učljiv človek, ni kaj. Dokler gre zanj, se razume, ljudje so mu le (vsaj podzavestni) vzvodi za doseganje ene same fiksacije.

Občudovanosti.

Poiščimo še kakšno luknjo… zelo pozorno velja opazovati vso njegovo govorico telesa, ne le te tako nesrečno izrazite kretnje rok. Borderline karikirano, folk pa verjame, mislm… eh.

Najprej znanstveni aksiom: govorice telesa ne nadziramo, komando ima podzavest. Živčevje in posledično udi, prsti, te reči, je veliko hitrejše od katerega koli jezika, tudi SuperBorutovega. Zakoni narave. Biologija pač. Pravzaprav fizika, signal je signal in signale je potrebno predelati. Simpl, ampak hej, d’jmo razdelat:

Prsa ven, trebuh not, rame nazaj, glavo pokonci in naprej, roke rahlo stran od telesa, vdih, izdih, power walk vstop v prostor in vozi Miško, dejmo nastopat…

A glej ga zlomka, palce ima medtem skorajda vedno skrite v dlani. Ups. UPS! “Det iz ej niš niš,” bi rekel Bruno the Fashion reporter, jaaa. Klasičen znak notranje napetosti, živčen je, konstantno. Vrat je tudi vedno pretrd, tc tc tc. Je že tako, da blef prihaja v grozdih posameznih kretenj, pri lažeh je isto, tu vsi pademo. Eni manj, drugi bolj.

Nato On odpre usta, torej je potrebno opazovati kombinacijo verbalnega dela komunikacije (podajanje vsebine) in govorice telesa kot podzavestnega odziva na taisto vsebino, kakršna koli že je. S telesom poudarjamo to ali ono ter izdajamo bolj ali manj vse emocije o posamezni temi in čustveno (pozitivno ali negativno) nastrojenost napram sogovornikom.

Boruta izdaja zamujanje kretenj v navezavi z verbalnim delom komunikacije. Čisto preprosto dokazljiva reč, če bi vse štimalo, bi z rokami in telesom VNAPREJ poudaril trenutek za tem izgovorjeno vsebino, pri njemu je pa ravno obratno, torej blefira. Ne zato, ker ne verjame v tisto, kar govori, ne, njegov body language je priučen, zato pozornemu opazovalcu ni nikoli, ampak resnično nikooooli prepričljiv. Razlaga tiči v zgornji empatijski hendikepiranosti. S samim seboj preprosto ni sinhroniziran. Zamik izdaja, vedno. ;)

Razlaga za telebane: če te punca drži za roke in ti reče, da te ima rada ter tvojo roko rahlo stisne šele PO izgovorjenem si v globoki kaši… ;)

Najprej kretnja, potem jezik. Vedno. Glej zgornji aksiom.

Toliko o govorici telesa, morda le še cvetka: tudi PreVirant ima isti problem, res pa je, da slednjega tare še obupno slab pristop k laganju. Tip prou ne zna. Fino. B-)

Mimogrede, si znamo (in upamo, brrrr) predstavljati konstantno panično stanje v njegovi glavi, ves ta miselni napor? Bojim se, da Borut živi v popolnem stresu zgoraj opisane samokontrole, kar razloži tudi njegovo sinusoidno pojavljanje v javnosti. Štiri do šest tednov ropotanja na ves glas, nato zdrkne v dva do tri mesece tišine. Takrat je depresiven, najbrž zato, ker se vsebine pravkaršnjega ropotanja niso prijele, torej ni dosegel cilja in zato ni bil deležen gratifikacije. Iz obljub v obljubo do končnega poraza, če smem parafrazirati strička Maa, d stvar ostane tko, rudeča pa to… ;)

Borut je dober človek, tako, na papirju, a kaj, ko se je v trenutku vstopa v politiko obsodil, da ga sodimo po dejanjih in ta pes ne lovi, tako je to in tudi zato tale blebet.

Da ne bo pomote, tip resnično verjame, da obvlada in da dela in želi dobro, zato v vse tisto, o čemer govori po svoje (spet) celo verjame, na čelu z vsem, kar namerava storiti. Slednje je seveda najlažje. Pravzaprav bolj želi verjeti kot verjame, saj globoko v sebi skorajda vsakič ve, da mu ne bo zneslo. Večine obravnavanih vsebin ne pozna dovolj dobro, obenem pa zaradi švohotne empatije naseda pokvarjenim političnim kolegom, torej je že zdavnaj presegel stopnjo svoje sposobnosti.

Osebno menim, da je svoj politični vrh dosegel kot nekonfliktni predsednik DZ. Logično, državnozborske službe so mu iz ozadja nudile več kot dovolj kvalitetno strokovno podporo, ki ga vrh vsega nikoli ni ogrožala. V Vladi tega ni imel in še osebnostno je nagnjen k negativni selekciji, da jaaa ne bo kdo boljši in pametnejši in oh in sploh nartalepšejši. Sucker za pijavke, avtomatski. A to je že druga tema.

Ne gre drugače, Borut mora verjeti, da je car in da zmore, sicer bi se mu sesula samopodoba. Ta njegova krhka, krhka samopodoba. Zelo krhka. Načeloma gre za njegov problem, ne naš.

Problem je drugje: ne bo odšel kar tako, saj NE razume, da NE gre zanj. Ne sme razumeti, glej zgornji odstavek.

To naj bi bil voditelj? Dude, c’mon… just… leave.

So what & BioRentgen ma vas rad :*

P.S. I can .pdf the shit out of all of the above. It’s called homework. Dost jih mam.

In ne pozabite: sharing is caring.

10
10
  • Share/Bookmark
badabum

Bratinov cuisine ali oda hrani

Tole reč bi delil.

Bratinov cuisine & Pasji rep

http://bratinov.si/2012/02/10/bratinov-cuisine/

Pa dober tek ;)

10
10
10
  • Share/Bookmark

Predrage mi urednice inu spoštovani mi uredniki medijskih hiš.

Kako ste? Branost štima, gledanost odlična? Reeeees? Eh, potem vam ni treba brati dalje, ostanite raje na kavču, vaši podrejeni so v kopipejstanju in razumevanja praznih prevodih tudi danes… zagotovo briljirali.

Vsem ostalim bi pa postavil naslednje vprašanje: koliko časa bo potreboval vaš sicer gotovo širok in globok spekter poznavanja družbe in posameznih ljudekov, da boste končno (podprti s strani vsaj treh kliničnih psihologov) pregledali vse pisne, zvočne in video izjave gospoda Primca ter v prav njih prepoznali standardno projiciranje* nečesa hudega in strašno sorodnega obravnavani temi iz otroških mu let?

V primeru izrazite potrebe po navodilih ter drugih oblikah intelektualne lenobe (samozvani antelektelci ste bojda tudi vi, zato seveda le dobrohotno špekuliram. Sj drgač ste supeeeer, frizure pa splooooh) vam z veseljem ter iz inata priskrbim tri psihologe in dva psihiatra z istim mnenjem. Več jih ta popoldan nisem uspel dobiti na tulifon ali kafe.

Tolk, no. Food for thoughts al’ kako se že temu reče….

Mwa. :*

* http://en.wikipedia.org/wiki/Psychological_projection

  • Share/Bookmark
  • Najprej te postavijo na pozicijo, natančneje, dovolijo in pomagajo ti jo zavzeti, saj začuda verjamejo prav vate
  • pri opravljanju dela ti, vsaj sprva, pustijo popolnoma proste roke
  • zato se obdaš s sebi podobnimi, vsaj na (tvoj) prvi pogled in oceno
  • vajeti ti nemudoma uidejo izpod rok, saj obrti prvega med glavnimi ne obvladaš, začenši s precej bistveno vsebino prejšnje alineje
  • časovna erozija
  • http://badabum.blog.siol.net/2011/08/22/krcevito-ohranjanje-zunanje-podobe-ali-kako-ostati-neomadezevan/
  • bamf
  • zaradi močnega kandidata nasprotnega pola samoohranitveno poiščejo novega favorita
  • in z njim zlahka premagajo tako pravega protikandidata kot tebe
  • (priznajva, svaka jim čast, mkej?)
  • zato si užaljen in blokiraš še tisto, kar se rešiti da, saj reč jemlješ osebno
  • ter s tem podzavestno izsiljuješ, da te odslovijo tudi najzvestejši
  • in tako še naprej ostajaš nerazumljena žrtev
  • ter, kako ironično, čisto zaresni fejst fant. Štos? Ne. Škoda? Da….

…ter druge razlage neuspešnih (prvih in zate zadnjih) solo voženj bicikla brez pomožnih koles.

Sledi še razlika med “Nimajo me več radi” in “Vidijo, da ne znam, a si tega ne želim priznati,” čeprav bo tematika, vsaj zate, takrat že irelevantna in prepozna. Spišem še letos, obljubim. Tako pač je, a veš?

Veš, veš…

Slika: Innga Kyo, The Illustrated Sutra of Cause and Effect , Japonska, 8. stoletje.

  • Share/Bookmark

Razlika med levico in desnico?

  • Levica bazira na znanosti, zato je vedno prežeta z dvomi, v dnevni politiki jo prav to praviloma ovira.
  • Levica je razmišljujoče bitje, polno dvomov in skrbi.
  • Levica so Ljudje.
  • Desnica ne dvomi, desnica preprosto – ve. Vse. Vedno.
  • Desnica ve brez priziva, brez korektur.
  • Resda taista desnica praviloma ve napak, a nič ne de, v samoslepenju ima vsak desničar doktorat.
  • Desnica je programiran stroj.

Na kateri strani ste vi in ali sploh nameravate biti zraven? Prav hitro lahko preverimo: se še spomnite Darwina? Zakotne volitve gor ali dol, klimatske spremembe so tu, so dejstvo. Tukaj, danes, tukaj, to nedeljo. ;) Evolucija uči, da sprememb v bivalnem okolju ne preživijo najmočnejši ali najhitrejši, preživijo najprilagodljivejši na spremembe.

  • Potrebujemo prilagodljive.
  • Potrebujemo trezne.
  • Potrebujemo inteligentne.
  • Potrebujemo sposobne
  • Potrebujemo Ljudi.

Rabmo se, OK?

Na prejšnjih volitvah ste pristaši inteligentnega, treznega dela političnega prostora svoj glas zaupali, podarili ali pa vsaj posodili osebi z največjo možnostjo premierstva na levici. Razumeli ste sistem delovanja demokracije in svoj glas koristno uporabili. Kul. Tokrat glasujete za levico in sredino, za njen obstoj in obstanek. Glasujete za preprečitev gotovosti demagoških parol pobesnelih prestrašencev brez dvomov v karkoli samo zato, ker jim je tako laže živeti. Glasujete za obstoj znanstvenega dvoma.

Ob tako nestabilnem, sprememb polnem planetu se najbrž vendarle ni pametno zanašati na rek neumen kmet ima najdebelejši krompir, še posebej ne ob prihajajoči dolgoletni suši svobodomiselnosti, mar ne? Ne gre samo za gospodarsko krizo, ne gre samo za aferaštvo, gre za vašo, za našo skupno potrebo po sposobnih in prilagodljivih.

Vrag je vzel šalo, zato k vragu s politiko.

Ne slepimo se, prihodnja štiri leta so jasna. Desnica BO zmagala. Janša BO premier, Lud-o-Mila mu bo zvesto sledila in da, tudi Virant BO strumno korakal, zato pomoč lahko ponudite tudi vi, v racionalni naivnosti ždeči pristaši prav njega, Viranta. Zato za-Vira-nta nikar. ;) Jankovič ne bo premier, njegova stranka bo v prihodnjih štirih letih le stežka nudila dovoljšen odpor bagru brez vesti, tokrat podprtemu še z vso vladno mašinerijo in denarjem. Vašim denarjem. SD in Zoki skupaj, sama proti stroju?

Premalo prilagodljivosti, premalo izbire.

To nedeljo pokažite državljansko modrost in naravno človeško prilagodljivost ter skrbno porazdelite vaše glasove. SD in Zoki so že v parlamentu, poskrbite vsaj še za LDS, morda še koga, ocenite realne možnosti posameznih ustreznih kandidatov v vaši volilni enoti.  S porazdelitvijo vaših glasov lahko predvsem vi, pristaši Zokija in Viranta preprečite popolno enoumje ultradesnice prihodnjih osmih let. Ne štirih, osmih. 8.

Nič več, upam, nič manj, zagotovo. Pomnite: osem. 2020. Bager brez pravil.

Želite narodno enotnost? Preprečite enoumje. Odpravite vsaj en dvom, vsaj eno težavo, vsaj en problem. Posrkbite, da si to nedeljo priskrbite vsaj možnost vzdržne prihodnosti. Več prilagodljivih in sposobnih bo v opoziciji bolje bo in verjemite, veliko nadzornega dela jih čaka. Zelo veliko.

Naložite jim delo. To nedeljo.

Hvala za razumevanje in hej, hvala za razumevanje politične matematike parlamentarne demokracije.

Dokler jo še imamo.

  • Share/Bookmark
badabum

Spravna ulica ali Oye Como Va

Vzameš nič-več-Titovo-ulico.

Poimenuješ jo po predlagatelju njenega bivšega imena, torej bi postala Ulica Petra Božiča.

  • Levičarski sprehajalci bi se zadovoljno hahljali, češ, ta je predlagal Titovo ulico.
  • Desničarski sprehajalci bi se zadovoljno hahljali, češ, ha, ni Titova ulica.
  • Zmerno normalna oseba bi si rekla “O, fino, po pesniku in pisatelju poimenovana ulica in še nogomet je imel rad.”
  • Kaj pa zreli ljudje? Eh, zreli ljudje pa bi se predvsem zavedali, da hodijo/vozijo po ulici mimo Žal, saj po njej relativno hitro prideš na ljubljansko obvoznico.

Mi praktiki bi pa na obstoječe hišne tablice kar s flomastrom preprosto dopisali eno samo besedico, prilagam namig.

;)

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Kratka zgodbica o pojavu čisto blizu nas. Stereotipno preprost začetek – vzameš veliko zvezdo, da reč dovolj hitro dogori, se dovolj hitro sesede sama vase ter nato dovolj močno poči..

Bum udari Supernova in kot zadnji pozdrav umrle zvezde velikanke izbruha kozmične žarke ter jih pošlje tja daleč, milijone in milijarde svetlobnih let daleč v vesolje. Generirajo jih še kakšni drugi vesoljni pojavi, a pustimo to, grande finale gigantske zvezde si bojda znamo predstavljati, ven uletijo žarki kot žarki…. le da žarki niso žarki, saj gre za prosto frčeče delce, pretežno vodikova jedra. Protoni in še par drugih delcev, imenujmo jih raje hitro brzeči vesoljni Popotniki z zavidljivo kilometrino. Made in Space. Free of charge, except for their high charge…. nevermind. Popotniki!

Popotniki se na svoji poti včasih srečajo z relativno osamelo, skorajda zakotno samostojno zvezdo in njeno modro planetarno spremljevalko. Zvezda, zanemarljivi del njenih prebivalcev jo imenuje Sonce, s pomočjo fizike ter v sožitju s prav tam bivajočim Življenjem oblikuje podobo strašno zanimivega planeta. Najbrž. Morda. Verjetno niti ne. Redkega. Je pa sam. Ampak OK. Glavno orodje presenetljivega dueta Sonca in Življenja je Vreme, z njim akterja precej samodejno skrbita za kroženje Vode, energije in, kot stranski produkt, s čimer se bolj ali manj enakomerno anulira še tektoniko plošč, erozijo.  Skratka, Vreme je več kot očitno precej priročna reč, seveda včasih in v zmernih količinah, tako kot vse reči v življenju, to je jasno. Poslovni del Vremena je seveda voda.

V oblakih, torej Vremenu, bivajo s statično elektriko nabiti vodni hlapi, na vsake toliko pa se iz njih, strašno nerazumljivo, zrak je vendarle odličen izolator, sprosti strela ali dve. Še dobro, da so strele merljiva reč in to vsaka posebej, globalno gledano vžge stokrat na sekundo. Meritve obvladamo, šusi so prešteti. A pozor, excelanju in pametovanju navkljub se v poznavanju generiranja strel nismo pretirano oddaljili od prvih spoznanj Benjamina Franklina in ne, nismo dokazano vedeli, kako in zakaj se sprosti strela. Ej, vmes smo obiskali Luno, mkej? ;)

Zdaj vemo, hura… skorajda, fizike sprožitve strele še vedno ne razumemo. Nula. Nada. Mal se nm zdi, tako nekako. Kdo ali kaj na atomskem nivoju podre ravnovesje molekul vodnih hlapov in s tem prvi preskok statične elektrike pa zdaj zagotovo vemo. Identificirani krivec? Labodjemu spevu zgoraj omenjene zvezde velikanke pobegli Popotniki in to… to je prekleto kul. B-)

  • Share/Bookmark

Starejši vnosi »