badabum

Predrage mi urednice inu spoštovani mi uredniki medijskih hiš.

Kako ste? Branost štima, gledanost odlična? Reeeees? Eh, potem vam ni treba brati dalje, ostanite raje na kavču, vaši podrejeni so v kopipejstanju in razumevanja praznih prevodih tudi danes… zagotovo briljirali.

Vsem ostalim bi pa postavil naslednje vprašanje: koliko časa bo potreboval vaš sicer gotovo širok in globok spekter poznavanja družbe in posameznih ljudekov, da boste končno (podprti s strani vsaj treh kliničnih psihologov) pregledali vse pisne, zvočne in video izjave gospoda Primca ter v prav njih prepoznali standardno projiciranje* nečesa hudega in strašno sorodnega obravnavani temi iz otroških mu let?

V primeru izrazite potrebe po navodilih ter drugih oblikah intelektualne lenobe (samozvani antelektelci ste bojda tudi vi, zato seveda le dobrohotno špekuliram. Sj drgač ste supeeeer, frizure pa splooooh) vam z veseljem ter iz inata priskrbim tri psihologe in dva psihiatra z istim mnenjem. Več jih ta popoldan nisem uspel dobiti na tulifon ali kafe.

Tolk, no. Food for thoughts al’ kako se že temu reče….

Mwa. :*

* http://en.wikipedia.org/wiki/Psychological_projection

• Najprej te postavijo na pozicijo, natančneje, dovolijo in pomagajo ti jo zavzeti, saj začuda verjamejo prav vate
• pri opravljanju dela ti, vsaj sprva, pustijo popolnoma proste roke
• zato se obdaš s sebi podobnimi, vsaj na (tvoj) prvi pogled in oceno
• vajeti ti nemudoma uidejo izpod rok, saj obrti prvega med glavnimi ne obvladaš, začenši s precej bistveno vsebino prejšnje alineje
• časovna erozija
• http://badabum.blog.siol.net/2011/08/22/krcevito-ohranjanje-zunanje-podobe-ali-kako-ostati-neomadezevan/
• bamf
• zaradi močnega kandidata nasprotnega pola samoohranitveno poiščejo novega favorita
• in z njim zlahka premagajo tako pravega protikandidata kot tebe
• (priznajva, svaka jim čast, mkej?)
• zato si užaljen in blokiraš še tisto, kar se rešiti da, saj reč jemlješ osebno
• ter s tem podzavestno izsiljuješ, da te odslovijo tudi najzvestejši
• in tako še naprej ostajaš nerazumljena žrtev
• ter, kako ironično, čisto zaresni fejst fant. Štos? Ne. Škoda? Da….

…ter druge razlage neuspešnih (prvih in zate zadnjih) solo voženj bicikla brez pomožnih koles.

Sledi še razlika med “Nimajo me več radi” in “Vidijo, da ne znam, a si tega ne želim priznati,” čeprav bo tematika, vsaj zate, takrat že irelevantna in prepozna. Spišem še letos, obljubim. Tako pač je, a veš?

Veš, veš…

Slika: Innga Kyo, The Illustrated Sutra of Cause and Effect , Japonska, 8. stoletje.

Razlika med levico in desnico?

• Levica bazira na znanosti, zato je vedno prežeta z dvomi, v dnevni politiki jo prav to praviloma ovira.
• Levica je razmišljujoče bitje, polno dvomov in skrbi.
• Levica so Ljudje.

• Desnica ne dvomi, desnica preprosto – ve. Vse. Vedno.
• Desnica ve brez priziva, brez korektur.
• Resda taista desnica praviloma ve napak, a nič ne de, v samoslepenju ima vsak desničar doktorat.
• Desnica je programiran stroj.

Na kateri strani ste vi in ali sploh nameravate biti zraven? Prav hitro lahko preverimo: se še spomnite Darwina? Zakotne volitve gor ali dol, klimatske spremembe so tu, so dejstvo. Tukaj, danes, tukaj, to nedeljo. Evolucija uči, da sprememb v bivalnem okolju ne preživijo najmočnejši ali najhitrejši, preživijo najprilagodljivejši na spremembe.

• Potrebujemo prilagodljive.
• Potrebujemo trezne.
• Potrebujemo inteligentne.
• Potrebujemo sposobne
• Potrebujemo Ljudi.

Rabmo se, OK?

Na prejšnjih volitvah ste pristaši inteligentnega, treznega dela političnega prostora svoj glas zaupali, podarili ali pa vsaj posodili osebi z največjo možnostjo premierstva na levici. Razumeli ste sistem delovanja demokracije in svoj glas koristno uporabili. Kul. Tokrat glasujete za levico in sredino, za njen obstoj in obstanek. Glasujete za preprečitev gotovosti demagoških parol pobesnelih prestrašencev brez dvomov v karkoli samo zato, ker jim je tako laže živeti. Glasujete za obstoj znanstvenega dvoma.

Ob tako nestabilnem, sprememb polnem planetu se najbrž vendarle ni pametno zanašati na rek neumen kmet ima najdebelejši krompir, še posebej ne ob prihajajoči dolgoletni suši svobodomiselnosti, mar ne? Ne gre samo za gospodarsko krizo, ne gre samo za aferaštvo, gre za vašo, za našo skupno potrebo po sposobnih in prilagodljivih.

Vrag je vzel šalo, zato k vragu s politiko.

Ne slepimo se, prihodnja štiri leta so jasna. Desnica BO zmagala. Janša BO premier, Lud-o-Mila mu bo zvesto sledila in da, tudi Virant BO strumno korakal, zato pomoč lahko ponudite tudi vi, v racionalni naivnosti ždeči pristaši prav njega, Viranta. Zato za-Vira-nta nikar. Jankovič ne bo premier, njegova stranka bo v prihodnjih štirih letih le stežka nudila dovoljšen odpor bagru brez vesti, tokrat podprtemu še z vso vladno mašinerijo in denarjem. Vašim denarjem. SD in Zoki skupaj, sama proti stroju?

Premalo prilagodljivosti, premalo izbire.

To nedeljo pokažite državljansko modrost in naravno človeško prilagodljivost ter skrbno porazdelite vaše glasove. SD in Zoki so že v parlamentu, poskrbite vsaj še za LDS, morda še koga, ocenite realne možnosti posameznih ustreznih kandidatov v vaši volilni enoti.  S porazdelitvijo vaših glasov lahko predvsem vi, pristaši Zokija in Viranta preprečite popolno enoumje ultradesnice prihodnjih osmih let. Ne štirih, osmih. 8.

Nič več, upam, nič manj, zagotovo. Pomnite: osem. 2020. Bager brez pravil.

Želite narodno enotnost? Preprečite enoumje. Odpravite vsaj en dvom, vsaj eno težavo, vsaj en problem. Posrkbite, da si to nedeljo priskrbite vsaj možnost vzdržne prihodnosti. Več prilagodljivih in sposobnih bo v opoziciji bolje bo in verjemite, veliko nadzornega dela jih čaka. Zelo veliko.

Naložite jim delo. To nedeljo.

Hvala za razumevanje in hej, hvala za razumevanje politične matematike parlamentarne demokracije.

Dokler jo še imamo.

Kratka zgodbica o pojavu čisto blizu nas. Stereotipno preprost začetek – vzameš veliko zvezdo, da reč dovolj hitro dogori, se dovolj hitro sesede sama vase ter nato dovolj močno poči..

Bum udari Supernova in kot zadnji pozdrav umrle zvezde velikanke izbruha kozmične žarke ter jih pošlje tja daleč, milijone in milijarde svetlobnih let daleč v vesolje. Generirajo jih še kakšni drugi vesoljni pojavi, a pustimo to, grande finale gigantske zvezde si bojda znamo predstavljati, ven uletijo žarki kot žarki…. le da žarki niso žarki, saj gre za prosto frčeče delce, pretežno vodikova jedra. Protoni in še par drugih delcev, imenujmo jih raje hitro brzeči vesoljni Popotniki z zavidljivo kilometrino. Made in Space. Free of charge, except for their high charge…. nevermind. Popotniki!

Popotniki se na svoji poti včasih srečajo z relativno osamelo, skorajda zakotno samostojno zvezdo in njeno modro planetarno spremljevalko. Zvezda, zanemarljivi del njenih prebivalcev jo imenuje Sonce, s pomočjo fizike ter v sožitju s prav tam bivajočim Življenjem oblikuje podobo strašno zanimivega planeta. Najbrž. Morda. Verjetno niti ne. Redkega. Je pa sam. Ampak OK. Glavno orodje presenetljivega dueta Sonca in Življenja je Vreme, z njim akterja precej samodejno skrbita za kroženje Vode, energije in, kot stranski produkt, s čimer se bolj ali manj enakomerno anulira še tektoniko plošč, erozijo.  Skratka, Vreme je več kot očitno precej priročna reč, seveda včasih in v zmernih količinah, tako kot vse reči v življenju, to je jasno. Poslovni del Vremena je seveda voda.

V oblakih, torej Vremenu, bivajo s statično elektriko nabiti vodni hlapi, na vsake toliko pa se iz njih, strašno nerazumljivo, zrak je vendarle odličen izolator, sprosti strela ali dve. Še dobro, da so strele merljiva reč in to vsaka posebej, globalno gledano vžge stokrat na sekundo. Meritve obvladamo, šusi so prešteti. A pozor, excelanju in pametovanju navkljub se v poznavanju generiranja strel nismo pretirano oddaljili od prvih spoznanj Benjamina Franklina in ne, nismo dokazano vedeli, kako in zakaj se sprosti strela. Ej, vmes smo obiskali Luno, mkej?

Zdaj vemo, hura… skorajda, fizike sprožitve strele še vedno ne razumemo. Nula. Nada. Mal se nm zdi, tako nekako. Kdo ali kaj na atomskem nivoju podre ravnovesje molekul vodnih hlapov in s tem prvi preskok statične elektrike pa zdaj zagotovo vemo. Identificirani krivec? Labodjemu spevu zgoraj omenjene zvezde velikanke pobegli Popotniki in to… to je prekleto kul. B-)

1. Izvolitev novih ministrov vežeš na zaupnico.
2. Istočasno veš, da potrditev predlaganih ministrov nima šans.
3. Posledično si deležen nezaupnice in s tem samodejnega prenehanja mandata
4. Za “novonastalo” politično krizo so tako seveda krivi drugi
5. Ti, vsaj sam pri sebi, ohraniš podobo nerazumljenega požrtvovalneža.
6. In, kar je očitno najpomembneje: odstopiš, ne da bi priznal poraz.
7. Ostane le še….

Kratka analiza delovanja vsaj treh strašno demokratičnih lokalnih fuhrerćkov:

1. Bodi v ofenzivi

2. Napadi nasprotnikove močne točke

3. Nasprotnika obdolži tistega, česar te bo obtožil sam

4. Bodi negativist, če si istega deležen sam zatuli favl!

5. Prodaj vsaj eno veliko laž

6. Apeliraj na moralne vrednote

7. Trži osebnost

8. Prikazuj infantilno sliko sveta

9. Manipuliraj in izkoriščaj medije

10. Generiraj slamnate vsebine

11. Za sporočanje neprijetnih vsebin uporabljaj surogatne osebe

12. Uporabljaj čustvene pozive

13. Uporabljaj nepreverljiva ali dvoumna strokovna pričevanja

14. Zlorabljaj retoriko

Najprej primer pod gojzer zagozdene medvedje betice, zdaj pa še tole? Eh…

Država se je namenila evtanazirati strašno ljubkega medvedka Logarjevih, mediji se naslajajo, javnost pa zgraža. Žalostno? Da. Logično? Morda. Pravilno? Niti slučajno, reč je klasičen primer pušione strokovnosti epskih razsežnosti.

Narava je kruta in neusmiljeva mati, divjina je bojišče. Le spomnite se polarnega medveda Knuta iz berlinskega živalskega vrta, ki ga je mati ob rojstvu tako neusmiljeno zavrnila. Na prvi pogled brez razloga, konec koncev sta bila v ugodnih življenskih pogojih, vsaj prehrambeno gledano, mar ne? Knut je nedolgo tega (še v adolescenci) poginil za posledicami prirojene srčne bolezni. V arktičnem svetu bi ga v večna lovišča odpihnilo najkasneje prvo zimo, berlinski all-inclusive-zapor-za-živali je agonijo le podaljšal, ljudem v zabavo.

“Iiiiiiiih, how cute is that…” Instantna čustva, 5€, brez pokovke in sladoleda.

Prav ironično, v Sloveniji problematiko upravljanja medveda obvladamo na visoki ravni, s primerno politiko bi bilo lahko še veliko bolje. A vrnimo se raje k medvedku iz Poljanske doline, o neposluhu države, vpete v lokalne, medijske in ostale interese, da bi reševanje konfliktov medvedje populacije s človekom reševala s smetnjaki, odpornimi na medvedje vdore ter ustreznimi ukrepi za zaščito drobnice raje kdaj drugič.

Ne zatiskajmo si oči: v trenutku, ko so Logarjevi medvedka prijeli v roke in ga naivno vzeli za svojega so ga istočasno odvzeli iz narave, poskrbeli za odtegnitev materine vzgoje in posledično doživljensko nesposobnost preživetja v naravnem okolju. V primeru, da ga je mati zapustila zanalašč (dvomim, je že prestar) so prevarali naravno selekcijo, drugo opcijo se najlaže opiše z besedo ugrabitev. S hipno, nepremišljeno odločitvijo, sicer gotovo sprejeto v trenutku razumljive čustvene vzhičenosti, so mu namenili omejeno usodo – dosmrtni živalski zapor ali evtanazijo. Medvedkova usoda tako seveda ne bo naravna selekcija, še manj pa naravna.

Narava bi vrh vsega vse skupaj opravila brezplačno, za družbo neboleče, hranilne snovi pa bi se skozi mrhovino povrnile v naravo. Cinično? Morda. A le za nas.

Odziv družbe? Država je pri opravljanju svojih nalog pristno štorasta, neuki mediji pa so naivnim, notranje praznim potrošnikom informacij postregli z jedjo na čustveni osnovi, česa drugega niti ne znajo. Strokovnih argumentov med reakcijami je zaznati bore malo, jasno izraženemu mnenju stroke navkljub in eto, medijska štala, fali le še kakšen dodaten faux pas s strani države, na koncu najbrž opravičen na račun odziva in pritiska javnosti. Buče. Podobno je bilo v primeru spečega medveda in nepozornega gobarjevega gojzerja, kup emocij, nula stroke. Takrat se jim je ob končnem odstrelu “zdelo, da je padel pravi”, tokrat lokalni župan na čelu sokrajanov strumno tuli: “Našega medvedka ne damo.” Čemu lokalni funkcionar ni prepoznal resne kršitve prepovedi odvzema divjih živali iz narave raje ne razpredam, žrtev in škode je tako ali tako dovolj. Država naj mladega medvedka čimprej odvzame in hej, prav je tako, divja žival ne spada v domačo oskrbo, še posebej ne v obliki 200 kilogramskega skupa vzdražljivo-oportunistične sorte.

Zato pomnite, draga družba, presvitla država, spoštovani mediji in dragi Logarjevi: medved ni naš. Medved je del narave. Medved… je. Mi kaj takšnega že dolgo nismo več, a nič ne de, mi imamo nas. Baje zadošča.

Kaj bi mi brez nas, a?

Boli le, da bodo ob neizogibnem odvzemu medvedka najbolj nasrkali prav otroci Logarjev. Strašno premišljeno starševstvo, ni kaj.

Eh, mi…

Tagi: ARSO, družba, kratkovidnost, mediji, medved, medvedek, mop, neumnost, štala

USTAVA

REPUBLIKE SLOVENIJE

I. SPLOŠNE DOLOČBE

1. člen

Slovenija je demokratična republika.

2. člen

Slovenija je pravna in socialna država.

3. člen

Slovenija je država vseh svojih državljank in državljanov, ki temelji na trajni in neodtujljivi pravici slovenskega naroda do samoodločbe. V Sloveniji ima oblast ljudstvo. Državljanke in državljani jo izvršujejo neposredno in z volitvami, po načelu delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno.

——————————————————-

sledi še ene par tehnično-izvedbenih členov, da se lahko vsake toliko malce cufajo in kurčijo. nima veze….

—————————————————–

Torej: demokracija je ustavni default, Slovenija je ustavni default. Da? Da.

OK. Gremo dalje.

Oglejmo si seznam predstavnic in predstavnikov ljudstva, črednonagonsko grupiranih v interesne…. klube (Popisa fikusov nimam, sori.)

Poslanske skupine v Državnem zboru Republike Slovenije:

Poslanska skupina Socialnih demokratov

Poslanska skupina Slovenske demokratske stranke

Poslanska skupina ZARES – nova politika

Poslanska skupina Demokratične stranke upokojencev Slovenije

Poslanska skupina Slovenske nacionalne stranke

Poslanska skupina Slovenske ljudske stranke

Poslanska skupina Poslanski klub Liberalne demokracije Slovenije

Poslanska skupina italijanske in madžarske narodne skupnosti

Poslanska skupina nepovezanih poslancev

No, kaj vam je padlo v oči (op. a.: mrak na oči ne šteje!)? Morda imena? Ja? Super, kojci vas naprošam za pojasnilo naslednjega fenomena: čemu večina strank v svojem imenu (bojda ponosno!) izpostavlja izpeljanke “demokracije” in “Slovenije”? Ne štekam. Bi brez le-teh hlastali še po parlamentarnih sedežih sosednjih držav? Je demokratično republiko oziroma ustavno ureditev Slovenije potrebno posebej poudarjati? So v svoji biti nedemokratični ali pač globoko v sebi prekleto dobro vedo, da še zmeraj ne obvladajo svojega posla? Morda oboje? Hej, vprašam, ne, po dvajsetih letih bi človek vendarle lahko pričakoval, da je vajeniške dobe tako politike kot volilnega telesa konec…

Reč je pristno komična. Si lahko predstavljate dr. Janeza Novaka, specialista kardiologa po preimenovanju v, recimo…. dr. Srčni Kirurg? A? Mhm, pacienti bi gotovo stali v vrsti…

Menim, da nas jebe dvojni kavelj 22: politika se vedno prilagaja “potrebam” volilnega telesa in dokler politika v volilnem telesu čuti potrebo po poudarjanju slovenstva in demokratičnosti lahko na oboje mirno pozabimo. Na državo in demokracijo, da ne bo pomote, slovencljev pred volilno skrinjico in njim primernih politikantov bo vedno dovolj. Lep primer je nabor predsednikov vlade: prvega raje ne komentiram, ker ga nikoli ni bilo jemati resno, drugi, tisti z najdaljšim stažom, je prosperiral zaradi izrazite nekonfliktnosti (za biriče je uporabljal druge), vmes smo pol leta prenašali tretjega, uvoženega bleferja, sledil je njegov predhodnik (za vsak slučaj?), peti je bil izvrševalec kvazikonceptov svojega predhodnika, zato se je prav hitro izpel, predzadnji je izkazoval slovenceljsko pasivno agresivnost, trenutni pa ljubo nam obsedenost s pozornostjo.

Krajše: Slovenija ne potrebuje sposobnega predsednika Vlade RS, Slovenija potrebuje sposobne volivke in volivce, vse ostalo bi morala biti POSLEDICA.

Tako. Javite, ko bomo tam, do takrat bom pa še naprej izobešal le in izključno Ferrarijevo zastavo.

P.S. Ni dvoma: morebitna SND – Stranka načelnosti in dobrote bi nam prav hitro priskutila še ti dve besedi.

Tagi: davkoplačevalski denar, demokracija, desnica, državna uprava, ekonomija, idioti, konzervatinost, kratkovidnost, levica, liberalnost, ljudje, ministrstvo, prihodnost, prihodnost Slovenije, štala

Uvod:

Niti ne pretirano spoštovana politična garnitura* vseh nijans barvnega spektra s prevladujočo prozorno vred, že predolgo vas opazujem in plačujem ter komajda zadržujem izbljuvanje zadnjega obroka, zato mi dovolite opažanje ali dve.

Na zadnjih državnozborskih volitvah sem svoj glas oddal najmočnejši alternativi takratnemu makijavelističnemu psihiču, žal na podlagi perverzne, a standardne logike manjšega zla. Tovrstne igre se ne grem več, podporo metromehkoblatni, kvazi socialno usmerjeni politiki pri meni ne boste več dobili, retroklerofašistom na desnici navkljub.

Obrazložitev:

- politike kot stroke ne obvladate, še več;

- tudi o vsebinah večinoma nimate pojma;

- pri opravljanju vaših del in nalog se je v zadnjih dvajsetih letih izkazalo, da ste, razen pri skrbi za vaše od stolčkov sploščene žolice polne zadnjice, opravilno nesposobni – vsi po vrsti;

- fizičnim osebam opravilno sposobnost odvzame sodišče, političnim figuram (ste vedeli, da spominjate na ruske babuške?) se opravilno sposobnost odvzame na volitvah;

- vsled izrazitega manka kakršnekoli racionalne, inteligentne in v splošno dobro nagnjene politične opcije vas obveščam, da boste dobili konkurenco;

- novo politično gibanje bo sestavljeno iz sicer strašno redkih sposobnih javnih uslužbencev, dokazano uspešnih gospodarstvenikov in drugih strok;

- alternativa proračuna za volilno kampanjo ne potrebuje, stavim, da vas bo v tekmi za prihodnost tudi brez fičenkov nabila kot pse.

- razlog je preprost - ideja je najmočnejša karta!

Medklic 1:

Drago volilno telo, med pisanjem zgoraj omenjenim produktom vaših glasov sem se spomnil tudi na vas. Bom kratek, nikarte se bati prebrati:

vsaj pet odstotkov med vami je pristno pokvarjenih, devedeset odstotkov je oportunističnih ženskih spolovil in le pičlih pet odstotkov** med vami je zrelih, pametnih, razgledanih in družbeno odgovornih.

Med slednjimi je sicer prav zaradi višje inteligence in pregleda nad stanjem v družbi zaslediti vdanost v usodo, a me ne skrbi – za vsako zadnjico se gojzar najde, ostalo bo opravil efekt snežene kepe.

Medklic 2:

O tako opevani četrti veji oblasti, torej medijih, raje ne začnem, merska enota za primitivno degradiranje na najnižji skupni imenovalec mi ni znana. Kolikor vas poznam ste tako ali tako vseskozi pred ogledalom, zato le kratka informacija: gledate v frise neumnih, nesposobnih, nerazgledanih ter bombastičnih obsedencev s pozornostjo.

Medklic 3:

Na kratko še o civilni družbi: kakšna civilna družba? Kje? V Zloveniji upoštevanja vreden nevladni sektor v preprosto povedano ne obstaja.

Zaključek:

Draga partitokracija, spoštovano volilno telo, umni medijski mrhovinarji in ostali podrepniki: sesutja države, gospodarstva in družbe vam samo zato, ker vas v otroških letih permisivna mamica ni opazila ali pa vas je mlatil zapiti očka preprosto ne bomo dovolili. Želimo in imeli bomo prihodnost, četudi brez vas! Vi pa le mirno ostanite v preteklosti, itak vas imam poln urinarni trakt.

Hvala za razumevanje in lep dan še naprej,

Vaš demokracijojemalec

P.S. Še iskreno osebno sporočilo: ODJEBITE, DOST VS MAM!

* Pišem vam paragrafsko, saj skromno upam, da vam bo tako reč vsaj malce bolj razumljiva.

** Optimistična ocena avtorja

“Si žejna, boš kaj popila?” jo je vprašal, priključeno na intravenozno glukozo (Krkina, 5%, 130ml/h).
“Ne, imam le čaj, po njem pa bruham,” mu je suhih ustnic in podplutih oči bledo odgovorila.
“A? OK, čak mal,” ga je izstrelilo skozi vrata.

“Sestraaaa, vas smem zaprositi za kozarec vode?”
“Nimamo, oprostite,” je skrušenih ramen odgovorila glavna medicinska sestra.
“Prosim?”
“Veste, voda iz naših pip ni pitna.”
“Ja ja, dober štos,” se je zasmejal. “Sestra, v bolnišnici smo, ne me zafrkavat.”

Naivnež.

“Resno mislim, nikaaaaar je ne točite, vodovodni sistem je fuč.”
“Khm. Jebemumatr pa ta država. OK, prav. Kje imate flaširano vodo,” je vprašal na robu razpizdenosti.

“Em…” je zamencala sestra v očitni in pristni zadregi. “Veste, ne vem, kako naj vam to povem, a… nimamo je. Klinični center nima denarja, zato so baloni z vodo že nekaj dni prazni. Proti koncu tedna morda spet pride nova pošiljka, prej zagotovo ne, preprosto ni sredstev. Vsak mesec je tako, med desetim in petnajstim nimamo vode,” je s pordečelimi očmi odgovorila sestra.

“Tudi ona ne mara čaja, proti koncu dežurstva je definitivno dehidrirana,” je pomislil.

“To ni normalno. Ne bom komentiral, dajva raje urediti. OK, kje lahko kupim najbližjo paleto vode?”
“Ne, gospod, ni normalno,” je skrušeno odgovorila sestra. “V preddverju je avtomat za prodajo pijače, morda je ostala še kakšna flaša.”
“Hvala, prec pridm.”

V avtomatu sta ždeli dve pollitrski plastenki. “Fuck that, kaj nj zdj s tem,” je glasno zarjul in treskoma odrinil vhodna vrata spoštljive starosti. Vratarki najbrž ni bilo čisto nič jasno. Na ksihtu je namreč pozabil zaščitno masko, zmotila ga je šele med prižiganjem čika. )

Skozi bolnišnični labirint se je prebil proti prvim mi-vam-dobrine-vi-nam-denar-in-dušo točkam.

Trafika in Mečkator sta bila že zaprta. Pol šterih… “Hm… U tole je odprto. WTF is DM? Zgleda kt BASF skladišče na tamale gole, smrdi že tako. Dizajn je pa kt od Barbike bajtica. Ma ja, što se mora nije teško,” je pomislil, zajel sapo in vstopil. Stisnjenih zob, kupujmo domače mu je že zdavnaj postala podzavestna mantra, ob kremah in ostalih kemikalijah se mu pa tako ali tako postavjo kocine pokonc.

Kupil je vso vodo. Castella. Malo iz hladilnika, malo s polic, prodajalka je popraskala še zaloge iz skladišča.

Vrnil se je prešvican. Virus je zajebana reč, trakovi pakung pa tud fajn režejo v parklje. Pred vrati je kot pliden fant ponovno nadel masko in si razkužil roke, v skladu s poprej prejetimi navodili, ha! Prednost one-man prenosnih vodovodnih sistemov je očitno prav v sterilno zapakirani vodi.

“Evo, gospa, tolk sm v enem šubu uspel prinest. Pokorno javljam, da sem izropal DM, pustil sem jim le Evian in neko italjansko svinjarijo, vode iz taužnt in drobiž kilometrov oddaljene vrtine NE BOM kupoval. Rajš solidarnostno crknem z vašimi pacienti vred.”
“Ja nesite ji jo v sobo, ne,” je zmedeno odgovorila sestra.
“Ah gospa djte no, v zadnjih 48 urah je skozlala vse použito nad volumnom žličke ali dveh. Kaj za vraga naj počne s toliko vode,” je umiral od smeha. “Lejte, med potjo v štacuno sem število sob v štuku množil s potrebo po vodi na osebo ter dodal 50%, pacienti radi švicajo. Alo, po par litrov v sobo, do jutri ste dobri, pol bom pa itak spet tu in bom še prnesu.”

Sestri se je čisto zares orosilo oko. “Vi to resno? Oh gospod, vam lahko dam spisek še vsega ostalega?”

“Spišite, jst grem pa vmes mojo bruhico napojit. Bomo uredil, ta tedn, k to ni nč.”

——————————————-

Tkole vm povem, drage prjatlce in prjatli:

Problem naše družbe ni v pomanjkanju keša (država naj pomanjkanju sredstev jamra šele PO dosegu 100% stopnje pobranih davkov, do takrat naj bo tiho), ne, težava je bistveno večja.

Ko se požrtvovalno prekurjenim in nad delovnimi razmerami obupanim medicinskim sestram zdi čudno, da nekdo brez pomisleka pomaga, takrat VEŠ, da sta tako družba kot država globoko globooooko v PIZDI.
Je nagonska pomoč sočloveku dandanes res… nepričakovana dobrina? Mislm… halo!??!?!

MA JEBITE SI MAL MATR, A PROU?

Hvala za razumevanje,

Vaš Samoupravljalec

P.S. Še konec zgodbe: s spiskom me sestra ni vzela resno. Ni frke, je pol kr ustno podala in sm si zapomnu.

Come monday, come. I’ll rip’em a new arsehole.

Tagi: ekonomija, idioti, ljudje, ministrstvo, persen, prihodnost, prihodnost Slovenije, rahla razpizdenost, razvoj, slovenija, zmerna obupanost nad folkom

Curtis Mayfield, rdeče vino, sveče in Ona, vonj po sveži košnji, njena ne preveč dehteča jutranja sapa po prekrokani noči, medtem ko ji slina polzi na blazino, tebi se pa vseeno zdi naravnost čudovita, standardni sončni zahod, travnik v maju, njen bežen dotik, gozdna jasa z ribnikom, skriti pogledi, ko se z Njo sredi totalne gužve brez besed razumeš, lušten sprehod po soncu (solo), zadovoljstvo ob sobotni dopoldanski kavi in cajtngu, prtegovanje skozi ovinke na dobro vzmetenem gorskem kolesu, nestandardni sončni zahod, gorska panorama, igra metuljev v rahli poletni sapici, morska panorama, vse vmesne panorame, dobro kosilo s prijatelji, sestavljanje lego kock s sosedovim frocom, ščemenje v trebuhu, ko se prvič zaveš, da jo ljubiš in da ne gre le za trenutni hormonski koktelj, zvok prvih jutranjih ptic ter pogled skozi okno, ko okolica še miruje, v daljavi se že svita, ti si se pa prek noči zabral, suveren valat pri taroku, kako je lepa, ko spi, kar gledal bi jo, postanek na sprehodu po hosti, ko skozi nos globoko vdihneš in si rečeš »Spet doma!«, pogled na tako zelo srečno mlado mamico, v nulo spiljeno umetniško delo, vznemirjenje svojcev ob ponovnem snidenju z ljubo osebo (čakalnica Letališča Jožka Puf.. Pulfr.. Puč… ma saj veste, na Brniku), korektno spedenan bonsai, šepetanje sladkih neumnosti v postelji, pomlad, huronski krohot, konkreten hrast sredi polja, luštn sprehod po soncu, tokrat v družbi, travniki v ne-maju, pot domov, kjer te čaka Ona, snežak na vrtu, kako je lepa, ko se oblači, zmaga rdečih v Spaju, kako je lepa, ko se slači, odloči se že, eh kaj, oboje je očem nadvse prijetno, starševsko navdušenje ob pogledu na vragolije podmladka, strmenje v mravljišče s spremljajočim čudenjem vred, poletje, občutek breztežnosti po ljubljenju, J.J. Cale, dober viski in knjiga v ležalniku, martinček na skali, Juve spet nabil Milan, silhueta njenih dolgih nog v poletni obleki, zariban McLaren ob stezi, zadovoljstvo ob dobro opravljenem delu, mulčev izraz na licih ob prvem bicikliranju brez pomožnih koleščk, Beethovnova Eroica med nočno vožnjo nekam daleč, daleč, »Lubi, lej kaj mam«, ko Ona prileti z vrta in pokaže bogomoljko (ful huda žvau), repenčenje kosa, ki s žvižganjem vsako jutro in večer označuje svoje ozemlje, medtem ko njegova boljša polovica mirno išče črve, jesen, večerno žličkanje na kavču, zvezd polno nočno nebo, ko te misli odnesejo nekam tja gor, spidiranje kačjih pastirjev tik nad vodno površino, starševski ponos ob prvih podmladkovih korakih, mavrica, gnezdo sokola selca v središču mesta (yup, nasproti Delove stavbe, brez štosa), vonj njenih las na blazini, ko se spodaj že kuha kava, ti se pa prepričuješ, da bi bilo reeeeeees dobro vstati in izprazniti mehur, skoraj kičasta alpska dolina v avgustu, prazno parkirišče, zima, sneg in obračanje z ročno, štorast prvi let mlade vrane s pristankom v bližnjem grmovju, nabito poln kozolec (takrat je najlepši), vijuganje po deviškem pršiču, gugalnica iz odslužene gume na vikendu starih staršev, brkljanje po morskem obrežju, ko blaten do vratu iščeš vabe za ribolov naslednjega jutra, ledeno mrzla Soča, odpuščanje njenih malih, včasih tako simpatičnih, drugič pač totalno iritirajočih napakic, radovednost do smrti, veselje ob uspehih prijateljev, suvereno zanikanje lastnih napak, ki jih nato takoj porihtaš, da bova le vesela, vonj zraka po poletni nevihti, Bob Marley, poln vamp in vse, kar spada zraven, cvetoč sadovnjak, poln čebel, zadihano strmenje v njene široko razprte oči in zenice, ko ji… yeah right, dovolj bodi.

Realno gledano gre resda le za brnenje medušesnih elektroimpulzov lično urejenih molekularnih združb, ampak hej, sede vseeno.

Ducat let nazaj, daaaljnega leta 1997 smo ljudeki kao sprejeli kyotski protokol. Tudi Slovenci. Rezultat?

»I’m a scientist, nothing shocks me,« je rekel Indiana Jones.

Morja so narasla za 4 centimetre. Suše in požari v naravi še nikoli niso bili tako izraziti, od zahodnih delov ZDA do Avstralije in, če hočete, afriške regije Sahel (Senegal, Mavretanija, Mali, Burkina faso, Niger, Nigerija, Čad, Sudan, Etiopija, Eritreja, Džibuti in Somalija). No ja, slednji so itak odpisani, vsaj tretiramo jih tako. Poglejmo raje, khm, zahodno »civilizacijo«, če se že tako radi pozicioniramo. ZDA? Izgube gozdov zaradi požarov podvojene. Izgubljena hosta celinskega dela ZDA in Kanade zaradi čedalje uspešnejšega lubadarja? 15 milijonov hektarjev. Sedem (7) Slovenij. Sedem. Pol na leto. Dobr, ne?

V primerjavi z obdobjem dvanajstih let pred Kyotom je temperatura zlezla navzgor za 0,4 stopinje Celzija. Čemu?

Izpusti toplogrednih plinov zadnjih 12 let? Gor za 31%. Količina CO2 v ozračju? Gor za 6.5%. Emisije zadovoljevalke svetovnega potrošništva (Ljudske republike Kitajske)? Podvojene. Arktične izgube ledenega ovoja, a.k.a. špegla za odboj sončnih žarkov? Površina Aljaske. Kaj pa na jugu? V zadnjih osmih letih je vzhodna antarktična plošča v povprečju izgubljala po 57 milijard ton ledu letno. Za povrh je od 2006 zaznati pospeševanje izgub. Zahodna tako ali tako puši 100 milijard ton letno. Naravni letni prirastek ledu na račun padavin je… 22 milijard ton. Izgube ledu na kopnem v obdobju 2000-2008? Grenlandija 1.5 BILIJARDE ton (una ta prava bilijardica, ne-umeriška), Antarktika… 1 bilijarda ton (od 2002 do danes). Povprečen ledenik je krajši za 8 metrov.

Ops.

Zakislevanje morja? Itak, v prihodnosti bo svetovna morja tako prekleto preprosto opisati. Kup vode, v kateri trenutne zaščitne barve ne bodo več zmogle ščititi ladijskih trupov, v morju pa meduze in… to je to. OK, morda še kakšna izrazito trmasta bakterija. Hej, tudi tu smo… presenečeni! Ko smo že pri biodiverziteti – v znanstveni srenji tečejo zelo resne debate tipa »katero vrsto se nam sploh še splača poizkusiti zaščititi ter katere so že odpisane?« Uganete, v katero skupino spada severni medved? A?  Dolgoročno gledano je vseeno, prehranjevalna veriga oz. mreža is NO MORE.

Slovenija? Podobno. Izpusti gor, v energetskem portfoliu pa imamo obnovljivih virov energije MANJ kot leta 1997. Požrešneži, jebiga. No, nekaj dodajo slabši izkoristkih hidrocentral. Sneg se, kurba hudičeva, v Alpah ne obdrži tako dolgo kot včasih, zato predčasno napolni akumulacijska jezera in buuuurč, vodo morajo spustiti proti Črnemu morju. Mesece kasneje je preprosto premalo vode za optimalno delovanje HE. Paralel na kmetijstvo najbrž ni potrebno vleči, a? Pomurje rešijo le še lan, konoplja, bombaž in tobak. Pa rž.

Back to roots we go, baby.

Zadnje izjave podnebnih strokovnjakov Indiano Jonesa postavljajo na laž. Vsi so presrani. Vsi. Znanstveniki! Halo?

Osebno me tempo podnebnih sprememb vedno znova spomni na Grunfovo prijavo iz Alan Forda: “Ovi stari vozovi teško krenu ali brate kad jednom krenu…. uffff!!!”

Enjoy the ride.

Medo, kralj slovenskih gozdov in nesojena nam nacionalna maskota. Manj kot štiristopetdeset jih je in večina ne presega mase mcdonaldiziranozavaljenega kavčnega krompirjevca, pardon, debelega potrošnika. Sto-stopetdeset kil, tam nekje. OK, alfa samci v jesenskem času dosežejo tja do 350 kilogramov, a to znamo tudi ljudje. Nacionalna maskota? Medved? Yeah right, politika za tovrstne reči nima posluha, narodnjaške stranke ob omembi medveda itak popenijo, po mentalnem stanju dveh milijonov demokracijojemalcev sodeč pa ta vloga bistveno bolje pristoji… ovci.

Dizajnerji bi mušter za skice najlaže našli med ovcami, s katerimi smo zasedli medvedja dvorišča, vse v primežu pohlepnih in kratkovidnih želja po višjih državnih subvencijah. Bravo. Ovce so nabili na področja, kjer jih nikoli ni bilo, zdaj pa jamrajo, da jih tamanijo medvedi. Doooooooooh.

Rejcem z električnim pastirjem ter parom kraševcev ali (bigger is better) šarplanincev se razčefukane ovce skorajda ne dogajajo, čredo imajo radi, zato je zaščitena in še redijo jo na večinoma ovčereji primernih področjih. Občasni davek naravi tudi razumejo in prav je tako. Na drugi strani primitivne egoiste z nezavarovanimi čredami na ožjem področju pojavljanja medveda tako ali tako boli qrac za raztrgano ovco ali dve, še več, v primerjavi z redno prodajno ceno jim po pašniku enakomerno razporejeni ostanki jagnjetine prinesejo višji profit, da o materialu za dobro gostilniško zgodbo niti ne govorimo.Trikrat lahko ugibate: so slednji ovčerejci pravi kmetje ali polmeščani z željo po hitrem zaslužku? A?

Pricks.

“Zaklana ovca??!?!?!!?« se bliskovito zganejo vrli nam pisarniški kaookoljeznalskokmetozaščitniki ter odredijo izredni odstrel. Bamf odpihnejo alfa samca, morda niti ne tistega, ki je ovco zaklal, za odstrel zadolženi Zavod za gozdove izbiro osebka najraje prepusti kar lokalnim jagrom, o predhodni genetski analizi ni ne duha ne sluha. »Ja no lejga, če že streljamo streljajmo kapitalca, aneda?!!?! Sicer je pa medved medved in tale je biu najbliži gostilni…«

Medved kot medved? Na-a, ni res, še zdaleč ne. Čemu? Mačomedo ima na območju svojega teritorija tri, štiri, včasih celo pet medobejb in vse so matere njegovih potomcev. Skupaj… oh, tako, pet do deset škorcev, tam nekje. Človek bi si mislil, eh, dobro, saj ni panike. Foter je s flintino pomočjo resda odšel v večna lovišča (le-ta so sumljivo podobna golažu in salami), a so vsaj njegovi potomci preživeli in še ovce so tako bolj varne. Japajade, le do prihoda sosednjega samca, pred odstrelitvijo zgoraj omenjenega šefa ulice je bil najbrž betamedo.

Teritoriji medvedjih samcev se sicer prekrivajo, a le… prehransko gledano, pri odnosih samec-samica pa niti slučajno, no way, moto samic je alfa or bust. Očitno prekleto dobro vedo, kateri jebach je najboljši, vrh vsega alfa samec tekmece vneto odganja.

Prišlek ima lahko maaaaalček slabši genetski material od zdaj že prebavljenega tekmeca, a nič ne de, mulcev prejšnega donatorja kvalitetnih genov je dovolj. Mhm… dokler prav tega podmladka ob iskanju (»proste«) družice ne začopati novodošli šef becirka. Vas zgodba na kaj spominja? Ja, res je, afriški kralji živali imajo enak pristop, tudi tam grivasti prišleki najprej pomorijo mladiče has-been šefa. Narava ne pozna usmiljenosti, geni so egoistična reč.

Tako pihnjen medved-kapitalec rezultira v smrti dodatnega (vsaj) pol ducata medvedov in še genska kvaliteta medvedje populacije se zniža. Idiotski rejci ovac v bistvu poneumljajo kralja slovenskih gozdov. Ironično, vsaj v tem slučaju vsakdo počne točno tisto, kar najbolj obvlada.

Zgodba se ponovi ob »vdiranju« medvedov v vasi, predvsem na bloški planoti. Domačini so razumljivo presrani do amena, država, torej Ministrstvo za okolje in prostor, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in podobni jih pridno obiskujejo in obljubljajo pomoč.

V obliki odstrela, se razume, kak kvalitativen miselni preskok jim očitno še ne znese.

Medvedje, oportunistični kot so, še naprej veselo praznijo smetnjake s kalorijsko bogato prehrano, še več, medvedke svoje mladiče navajajo na človeške bifekante. Kar se Janezek nauči to Janezek zna.  Catch 22.

In če (ko) kakšnega smetnjakoljubca pihnejo ga nasledi njegov sosed. Ja normalno, saj niso butasti, tudi oni poznajo linijo najmanjšega odpora.

Lokalci medtem jamrajo: »Saj so včasih tudi bili medvedje, a jih še nikoli ni bilo toliko in tako blizu hiš.« Ja seveda ne! Pred desetletji so bili smetnjaki kmetij bolj ali manj prazni, kar se je pri hiši pridelalo se je tudi porabilo, če nikjer drugje so pomije in podobni ostanki končali v prašičjih koritih. Podeželani niso besno nakupovali nepotrebnega kalorij prepolnega potrošniškega sranja in z ostanki le-tega polnili kant, danes pa železobetonske katedrale nujno-jih-morate-imeti-artiklov vznikujejo tudi na podeželju in veselo širijo svoje oznanilo… ter obseg pasov prebivalstva. Epidemija diabetesa anyone? Just you wait and see.

BTW, z zadnjo industrijsko cono pri Rakeku smo mimogrede zaprli še zadnjo kolikor toliko odprto medvedjo pot prek avtoceste Lj-Razdrto. O živalskih nadvozih seveda ni ne duha ne sluha, četudi je pred leti DARS ponujal deal »če da za nadvoze nekdo drug tretjino sredstev damo mi dve tretjini«. Tu nas, recimo, Hrvatje z novo AC proti Splitu ščijejo na celi črti. Da se medvedi potem nabijejo ob AC ni nič čudnega.

S telemetrijo opremljene žverce

OK, o prehodih za divjad kdaj drugič, gremo nazaj h kantam. Bi vas zanimal zelo plastičen prikaz medvedje moči? Storite si uslugo – prek vikenda se odfurajte do bloškega jezera (Plaža+kopanje+bife s prehrano, luštna reč, priporočam. Aja, račke in ribe so tud not, da o čudovitih kačjih pastirijih splooooh ne govorim. ). Pri cerkvici, malce pred jezerom, stoji javni kontejner za smeti, oni največjega tipa, z velikim belim napisom »36 JP Komunala Cerknica d.o.o.«, ne morete ga zgrešiti.

Milimeter debela jeklena plošča, ki pokriva vrh kontejnerja, je na vogalu zavihnjena navzgor in nazaj… po domače povedano odprta kot konzerva. Zakaj? Hja, plošča je na ohišje kontejnerja privarjena s točkovnimi vari na vsakih 10-15cm, vmes je pa ravno dovolj velika špranja, da medved lahko zapiči kremplje in potegne. Mala mal’ca mu je priti do mal’ce.

Brez zajebancije, to morate videti. Najbolj žalostno je dejstvo, da medovarne kante v svetu niso nikakršna neznanka, še več, so najučinkovitejši sistem preprečevanja stika med človekom in medvedom. Pravzaprav edini.

Yellowstonski narodni park je imel pred uvedbo medovarnih smetnjakov po pet mrtvih turistov na leto, od uvedbe v bistvu zelo preprostega sistema upravljanja z odpadki naprej grizliji in črni medvedje folka čudežno ne žvečijo več. Razumljivo, če za približevanje človeku niso nagrajeni se raje držijo stran. Včasih jih čisto razumem.

Na Blokah je izpostavljenih, oh, tako, preko palca, kakšnih petnajst kant. Petnajst. Kila jekla je 2-3 €, sešvasat jih zna vsak šlosar. Država se zadeve ne loti, občina in komunala tudi ne. Tudi prav, prelaganje odgovornosti bomo prepustili profesionalcem, kante bomo pa sami spravili skupaj, fuck it.

Drgač pa… Nekaj ur prej smo 20 km stran sredi hoste, čisto blizu slovensko-hrvaške meje opazovali z radijsko ovratnico opremljeno Boro. Bora je sicer zelo fejst punca inu jako stoično bitje, zato smo ji lahko prišli zelo blizu. No ja, veter je pihal proti nam in nismo bili ravno najglasnejši. »Čisto tiho prosim,« je rekel Miha. »Yes Sir Sir!«. Thx stari.

Stokilska kosmatinka je vneto razturavala ostanke štora in iskala čebelje ali osje gnezdo. Trhel les je frčal na vse strani. Po besnem poskakovanju sodeč je gnezdo tudi našla, razbesnjene rumenočrne žuželčje bojevnice so šle v hud protinapad. Zehr cartoonish, wish you were there. All of you.

Bora

Sam sem ob nemem ogledu gozdne telenovele čutil… hmm, si predstavljate… eh, kaj pa vem, morda občutek ponosa in sreče zaradi zvokov Zdravljice ob osvojeni olimpijski kolajni ali kakšni podobni irelevantni seminacionalistični bolaniji (priznajmo si, športniki delajo zase, ne za nas)? Osebno so mi državni simboli in podobna sranja skrajno degutantna reč, a medvedki z veseljem vzdignem zastavo. Kar tam, na prvo smreko. Drgetanju po celem telesu navkljub (pihal k sto matr, kratke hlače so bile slaba izbira, dumb dumb dumb ) mi je pri srcu postalo toplo. Zelo toplo.

Cmok v grlu in na robu solza, vam povem. Kolajne my ass, just look at her!!!

Hvala Bora in hej, ne skrbi, bomo porihtal.

Obljubim.

Tagi: Bloke, bloška planota, kmetijstvo, medved, medvedi, nacionalni simbol, ovce, ovčereja, podeželje, smeti, smetnjaki

Prejšnji teden je Mati Narava vzela svoj običajni davek, v Prekmurju in na Štajerskem je s svojim priljubljenim ledenim orožjem sesula 40.000 hektarjev. Tragedija? Ne. Fizika? Da. Presenetljivo? Niti slučajno. Pričakovano? Itak, le vprašajte statistike na zavarovalnicah in politdemagoškim politikom neljube strokovnjake meteorologe.

Bumf uletijo poklicne attention whores: oškodovancem, torej kmetom “na pomoč” priletita gospod minister za okolje inu gospod minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Par dni kasneje svoj pisker pristavijo še sam presvitli gospod predsednik republike. Vsi trije, seveda brez kakršnekoli strokovne podlage, blebetajo o pomembnosti letalske zaščite pred točo. Saj jo poznate, zračna pažarna abramba, njena uspešnost in s tem smotrnost je nepreverljiva, nedokazljiva in oh in sploh butasta. Mediji so vso reč seveda veselo povzeli, rumenotisknim mentalnim lenobam je itak najlaže kopipejstat sporočila za javnost PR služb zgornjih treh mandeljcev.

Meteorologi, vsi po vrsti, že dolga leta opozarjajo na, milo rečeno, pomanjkljivosti letalske obrambe pred točo. Pred leti so na Agenciji Republike Slovenije za okolje (torej državni agenciji, katere produkti bi moral biti na mizi vsakega ministra, a kaj, ko raje berejo press-clippinge o…  pa o samom sebi brate, nego šta!) izdali krasen zbornik http://www.arso.gov.si/vreme/poročila in projekti/Toca_obramba_tisk.pdf     

Rezultat? Nula. Politikantje miiiiirno bluzijo naprej, obljubljajo nebesa na zemlji in zmedenim kmetom prodajajo meglo. No, tudi kmetje so svojega denarja vredni, imajo kup možnosti za preprečitev škode (nepovratna sredstva za DOKAZANO UČINKOVITE protitočne mreže, 40% subvencioniranje zavarovalnin ipd), a raje šparajo in upajo, da jih “letos ne bo ruknilo, če bo le bog dal.” Sicer pa itak dobijo odškodnino, ker “toča je pa ja naravna nesreča, pomagaj nam, draga država.”

Mhm, in kmetijstvo je kaj, dvoranski šport? Grow the fuck up, the lot of you.

Letalski center Maribor že od leta 1999 izvaja “protitočno obrambo”, natančneje, “Obrambo pred točo LOPTREG”. Financiran je prek pogodbe z Ministrstvom za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, raziskovalna reč, madona se dobro sliši, aneda, aneda? Pozor, ne prek Ministrstva za okolje, ne, prek kmetijskega ministrstva. Hm.

Mnja. Recimo, da je do sem še vse OK. Recimo.

A dobro, bodimo temeljiti in preverimo detajle, če že gre (in naj bi tudi šlo… kao) za raziskovalno reč:

- Kakšen raziskovalni status/status raziskovalne organizacije ima Letalski center Maribor?

- Kakšne so raziskovalne reference LCM?

- Kakšne so raziskovalne reference tam zaposlenih?

- Kdo sploh so tam zaposleni raziskovalci?

- Kje se da dobiti rezultate teh raziskav?

Mmimogrede, ARSO kot državna inštitucija za okolje prav teh podatkov NIMA, s strani fantomskih raziskovalcev v LCM jih preprosto nikoli niso prejeli. Sic!

In hej, LCM ni edini letalski center v Sloveniji, šobe za reagente se da namontirat na vsako letalo, zato se porajata še dve logični vprašanji (o prikritem reševanju LCM prek “raziskovalnih dejavnosti” raje ne bom razpredal):

- Kako je potekal razpis za državna sredstva in s tem izbor letalskega centra za obrambo pred točo?

- Je bil razpis javen?

Še lušten ocvirk – vrli točofajterji imajo na netu celo svojo stran , prilagam link:  http://www.lcm-club.si/ , Tako. Ste tam? Še klik na “Obramba pred točo LOPTREG.”

In? Iiiiin?

There you go, I rest my case.

Skratka, v brihtnih državah z močnim občutkom za samoohranitev ( torej povsod drugje po svetu) v meteorologijo iz leta v leto vlagajo čedalje večja sredstva, le pri nas so vedno bolj ogrožena vrsta. Ste vedeli, da se v Sloveniji na študij meteorologije letno vpiše 6-7 študentov, diplomira pa en, v najboljšem primeru morda ena cela pet študenta na leto.

Penzija nam jih pobere več od “naravnega prirastka”. Fino, a?

Podnebne spremembe nas dnevno vžigajo po betici, mi pa raje blebetamo in zapravljamo državna sredstva za neučinkove “rešitve”, nabiramo politične točke in plujemo v megli. Titanic je imel vsaj rešilne čolne za vsakega tretjega potnika. Kaj pa mi?

Eh, tipično slovenceljsko – mi bi, a z mehkim.

Tagi: ARSO, kmetijstvo, obramba pred točo, podnebne spremembe, toča