badabum

Prejšnji teden je Mati Narava vzela svoj običajni davek, v Prekmurju in na Štajerskem je s svojim priljubljenim ledenim orožjem sesula 40.000 hektarjev. Tragedija? Ne. Fizika? Da. Presenetljivo? Niti slučajno. Pričakovano? Itak, le vprašajte statistike na zavarovalnicah in politdemagoškim politikom neljube strokovnjake meteorologe.

Bumf uletijo poklicne attention whores: oškodovancem, torej kmetom “na pomoč” priletita gospod minister za okolje inu gospod minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Par dni kasneje svoj pisker pristavijo še sam presvitli gospod predsednik republike. Vsi trije, seveda brez kakršnekoli strokovne podlage, blebetajo o pomembnosti letalske zaščite pred točo. Saj jo poznate, zračna pažarna abramba, njena uspešnost in s tem smotrnost je nepreverljiva, nedokazljiva in oh in sploh butasta. Mediji so vso reč seveda veselo povzeli, rumenotisknim mentalnim lenobam je itak najlaže kopipejstat sporočila za javnost PR služb zgornjih treh mandeljcev.

Meteorologi, vsi po vrsti, že dolga leta opozarjajo na, milo rečeno, pomanjkljivosti letalske obrambe pred točo. Pred leti so na Agenciji Republike Slovenije za okolje (torej državni agenciji, katere produkti bi moral biti na mizi vsakega ministra, a kaj, ko raje berejo press-clippinge o…  pa o samom sebi brate, nego šta!) izdali krasen zbornik http://www.arso.gov.si/vreme/poročila in projekti/Toca_obramba_tisk.pdf     

Rezultat? Nula. Politikantje miiiiirno bluzijo naprej, obljubljajo nebesa na zemlji in zmedenim kmetom prodajajo meglo. No, tudi kmetje so svojega denarja vredni, imajo kup možnosti za preprečitev škode (nepovratna sredstva za DOKAZANO UČINKOVITE protitočne mreže, 40% subvencioniranje zavarovalnin ipd), a raje šparajo in upajo, da jih “letos ne bo ruknilo, če bo le bog dal.” Sicer pa itak dobijo odškodnino, ker “toča je pa ja naravna nesreča, pomagaj nam, draga država.”

Mhm, in kmetijstvo je kaj, dvoranski šport? Grow the fuck up, the lot of you.

Letalski center Maribor že od leta 1999 izvaja “protitočno obrambo”, natančneje, “Obrambo pred točo LOPTREG”. Financiran je prek pogodbe z Ministrstvom za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, raziskovalna reč, madona se dobro sliši, aneda, aneda? Pozor, ne prek Ministrstva za okolje, ne, prek kmetijskega ministrstva. Hm.

Mnja. Recimo, da je do sem še vse OK. Recimo.

A dobro, bodimo temeljiti in preverimo detajle, če že gre (in naj bi tudi šlo… kao) za raziskovalno reč:

- Kakšen raziskovalni status/status raziskovalne organizacije ima Letalski center Maribor?

- Kakšne so raziskovalne reference LCM?

- Kakšne so raziskovalne reference tam zaposlenih?

- Kdo sploh so tam zaposleni raziskovalci?

- Kje se da dobiti rezultate teh raziskav?

Mmimogrede, ARSO kot državna inštitucija za okolje prav teh podatkov NIMA, s strani fantomskih raziskovalcev v LCM jih preprosto nikoli niso prejeli. Sic!

In hej, LCM ni edini letalski center v Sloveniji, šobe za reagente se da namontirat na vsako letalo, zato se porajata še dve logični vprašanji (o prikritem reševanju LCM prek “raziskovalnih dejavnosti” raje ne bom razpredal):

- Kako je potekal razpis za državna sredstva in s tem izbor letalskega centra za obrambo pred točo?

- Je bil razpis javen?

Še lušten ocvirk - vrli točofajterji imajo na netu celo svojo stran , prilagam link:  http://www.lcm-club.si/ , Tako. Ste tam? Še klik na “Obramba pred točo LOPTREG.”

In? Iiiiin?

There you go, I rest my case.

Skratka, v brihtnih državah z močnim občutkom za samoohranitev ( torej povsod drugje po svetu) v meteorologijo iz leta v leto vlagajo čedalje večja sredstva, le pri nas so vedno bolj ogrožena vrsta. Ste vedeli, da se v Sloveniji na študij meteorologije letno vpiše 6-7 študentov, diplomira pa en, v najboljšem primeru morda ena cela pet študenta na leto.

Penzija nam jih pobere več od “naravnega prirastka”. Fino, a?

Podnebne spremembe nas dnevno vžigajo po betici, mi pa raje blebetamo in zapravljamo državna sredstva za neučinkove “rešitve”, nabiramo politične točke in plujemo v megli. Titanic je imel vsaj rešilne čolne za vsakega tretjega potnika. Kaj pa mi?

Eh, tipično slovenceljsko - mi bi, a z mehkim.

Nekoč, nekje, za daljnimi gorami in daljnimi vodami… mah, ne ne, v bistvu čisto blizu, v vasici blizu Ljubljane, tja proti dolenjskim gričem, se je leta oseminpetdesetega rodil On.

Že od malih nog se je bogo revše moralo boriti proti čiiiiisto vsem. Očija je aktualna oblast drkala v glavo, češ, “Kaj, pri tabelih si bil? Srečo imaš, da te zaradi mladoletnosti nismo pihnili.” Podmladek, khm, zavedenega in zmedenega očeta je prav tako trpel, v šoli so mu pošteno jebali mater.

“Sredi vasice, kjer so za vse krivi cigani, se spravljajo name. Svinje, mar ne vidijo, da sem to jaz, Izbranec prihodnosti?!?!?” Nikoli jih ni pozabil. Nikoli!!!! In ja, tudi ciganom bo vrnil, slej ko prej, ha!

Nepravičnost je sinčka zelo bolela, še dolga leta kasneje je (tudi zato, istočasno je porihtal še nekaj aktualnopolitičnih ciljev) tulil o pobesnelih povojnih rdečkarjih. S svojim obnašanjem je spominjal na trmasto, zamerljivo in manjvrednostnih kompleksov polno celično tvorbo, ki kot da še 50 let kasneje ne zmore pozabiti, kako sta mu močnejša sošolca med glavnim odmorom porinila glavo v straniščno školjko ter potegnila vodo. Takrat enkrat je najbrž tudi osvojil vsaj glavne prvine pranja možganov. Obljubil si je: “Nikoli več, vam bom že pokazal, vsem vam bom pokazal, nekoč bom največji, najmočnejši, najpametnejši, najvplivnejši, vsi me boste ljubili ali pa vsaj bali, matr vam jebem, boste že videli!!! Aja, pa tud ful dobro bejbo bom imel, ha!”.  Plastičnih operacij takrat še niso poznali, drugače bi gotovo dodal tudi “Pa najlepšejši bom tudi, boste že videli, vsem vam bom pokazal, vsem!!”

Pridno se je šolal in prav kmalu ugotovil, da bo z vstopom v Zvezo komunistov svoji karieri dal temeljit pospešek. Z vnemo pravega podganarja (terierji naj mi primerjavo dobrohotno oprostijo, lepo prosim) se je zagrizeno lotil družbenopolitičnega dela ter z radikalnimi idejami kaj hitro prilezel v vodstvene strukture. Postal je brigadir, med služenjem vojske se je izšolal za kaplarja, smatrali so ga za dober vodstveni kader, nižji častniki preprosto morajo biti neizprosni in brezobzirni. Dobra osnova za prihodnost, zgodovino je dobro poznal in zato je vedel, da so prav kaplarji, s primerno vnemo in idejami, pustili dolgotrajen zgodovinski pečat.

Očka je bil tiho, saj se je sinčkovega srepega pogleda bal, spominjal ga je na izraze povojnih biričev. A saj veste, kako je, lasten otrok je lasten otrok, vseeno ga je imel rad. Skušal ga je razumeti in bilo mu je hudo.

Sinćka se je nato aktualna družbena oblast počasi skušala znebiti, maoistične ideje so bile prehude celo za najbolj zagrizene rdečkarje. Je že tako, da so konvertiti običajno najhujši, le poglejte janičarje.

Nato so ga zaprli in bil je prestrašen. Že pred tem je bil v šizofreni situaciji, saj so mu prav tisti, ki so ga še malo prej imeli za svojega (takrat jih je imel, tako, po svoje, zelo rad) kot pravi sovragi odvzeli še prostost in dostojanstvo, iz partije je odfrčal že pred časom. Odvzeli so mu prosto voljo, prvič v življenju ni imel niti malo kontrole nad samim seboj, premišljevanje mu je bore malo pomagalo, le odzival se je lahko. Bal se je zastrupitve.

Mleto meso in sladoled je vseeno pojedel.

Še bolj jih je zasovražil, preprosto ni razumel, da se nekateri drznejo misliti drugače kot on. Neverjetno!

Vuuuuuš (minila so leta).

Postal je vodja brambovcev in z njimi dobil opereto. Žandarji so mu vse skupaj rahlo zamerili, saj je bilo vsem, le njemu ne, jasno, da so prav oni dobili simultanko z nepripravljenim in skrajno neresnim nasprotnikom. A nič ne de, zgodovino pišejo zmagovalci in on je zmagal, ha!

Do aretacije civilne osebe s strani njegovih osebnih jurišnikov, tako, po Heinrichovi maniri. Spet je odfrčal s pozicije in spet jih je sovražil, vse po vrsti. Še najbolj pa samega sebe, saj je vedel, da je Izbranec, zato se je počasi začel spraševati, ali je morda z njim samim kaj narobe… “Seveda, to je to, prevzel bom krivdo, sam sem kriv, da me ne razumejo, ubogi na duši kot so…”

Vrgel se je na delo. Najprej je s poznavanjem veščin velikega Josepha G. sesul desničarje ter vajeti vodenja oseb, ki so že same po sebi privzeto dovzetne do demagogije in verovanja v znanstveno nedokazljive koncepte prevzel popolnoma v svoje roke. Šefa se je znebil, a se mu je leta kasneje, posthumno, oddolžil s poimenovanjem zračne luke. “Tako rad je zrl v nebo,” si je mislil in podpisal dekret.

Na lep sončen dan, ko so vsi levi in sredinski volivci raje odšli na izlet (”Čemu bi šli na volitve, v Evropo in NATO smo vstopili, plače rastejo, vse je OK, jebeš politiko.”) je s pomočjo zvestoprestrašenih in med jutranjo mašo inštruiranih volivcev prevzel državo.

Bilo mu je toplo pri srcu. Končno je spet imel moč, dolgi noži so bili pripravljeni. Z dobršno mero nepotizma, kršenja ustave in zakonov ter obilo demagogije je 4 leta 2 milijona ljudi držal za talce. Najslabše je postopal prav z najbolj zvestimi, prav njim je najmanj zaupal. “Gotovo se le sončijo v moji slavi.”

Globoko v sebi je vedel, da jih ni vreden. Sovražil se je, le povedati ni smel nikomur. Nikoli, nikomur. Nihče ne sme izvedeti, da je zvečer, tik pred spanjem, popolnoma sam in prestrašen. Dobro je vedel, da ga še vedno nihče ne mara, če pa že, ga pa marajo samo in izključno zaradi njegove moči. Ostal je nesrečen.

K zdravniku še vedno ni odšel, je pa spoznal lušno medicinko. Osebo, se razume, od športov z žogo je imel najraje nogomet. Mimogrede, ste vedeli, da je prav slovel po prekrških nad igralci brez žoge, še posebej v primeru, ko so bili hitrejši, močnejši in okretnejši od njega? Najraje jih je tolkel po piščalih, še posebej v primeru, ko je sodnik gledal drugam. Sem in tja je naletel na nasprotnike, ki so ga po obilici njegovih prekrškov z bodičkom končno in načrtno sesuli po tleh ter ga nato povprašali: “Kako je, gospod, državniška imuniteta na igrišču ne pomaga? Jebiga. No dj, pober se pa nehi se kremžt, sj bo, sj bo, sploh ste pa šter gole zadaj, ne sekiraj se. Še iz kota ste enga fasal, direkt na gol. Slabo si izbral ekipo, jaz jim na tvojem mestu ne bi zaupal. Posveti se znanju kadriranja, očitno ti peša. Alo, zdj pa pokonc pa kr brez solz in gubastga (impresivnega, op.p.) čela , veš, tud pušit tekmo se da častno. Bo šlo?” Ni jih razumel, le grdo jih je pogledal, a se jih je do konca tekme za vsak slučaj vseeno raje previdno izogibal. 

Mično, pozornosti potrebno medicinko je načrtno (a sramežljivo, text book case rebrandinga, marketingaši bi bili nanj ponosni) predstavljal javnosti in si izboljševal imiđ. “Lej kako lušno punco ima, gotovo je fejst dec,” so govorile stare mamke. Dodal je ščepec laži, obilo demagogije, polinformacij, dezinformacij, cinizma, manipuliranja, kitenja z dosežki prejšnjih vlad in voila, še vedno je bil Vodja, vsaj v svoji glavi. Za prvo silo si je pokoril medije in gospodarstvo, neposlušne ozmerjal s tajkuni (kar je tako ali tako abotno, tajkun je naziv velikih japonskih shogunov) in jih skušal onemogočiti. Ni mu uspelo, o poslih je v bistvu vedel bore malo, sploh je pa že od prvih javnih služb dalje preferiral kufre s kešom, kaj pa on ve o bančnih rečeh, excel ne prenese demagogije.

Nato so ga, jooooj prejoj, ti nehvaležneži rdečkarski volivski, na prihodnjih volitvah odstrelili. Zmage jim ni priznal, poraza še manj. Zagrizeno se je vrgel na delo in nadaljeval s svojim gnjavljenjem ter pridno skrbel za pešanje nacionalne higiene.

Danes ima govore o drugi republiki.

Blog you, mothafuckah, pejt do babe po zdravila, v bistvu te jebe hipofizino izločanje hormonov ob napačnem času in v napačnih količinah.

Treatable, ne skrbi.

Pisalo se je leto 1888.

V Washingtonu ustanovijo National Geographic Society ter postavijo še danes najvišjo kamnito strukturo v enem kosu, Angleži in Valežani ustanovijo prvo nogometno ligo v zgodovini, Brazilci dokončno ukinejo suženjstvo, Vili drugi postane nemški cesar, v Kristalni palači posnamejo prvi zvočni zapis klasičnega glasbenega dela, Benzova Berta z moževim avtomobilom prevozi 40 kilometrov brez postanka in tako začne pravo dobo avtomobila, George Eastman registrira patent za filme v roli in rodi se Kodak, Vincentu se malce pred božičem dokončno odrola, zato si odreže uho in hej, ko smo že pri mesarjenju - od avgusta naprej se londonskim prostitutkam prične dogajati Džek-i-auč.

Daleč stran, za devetimi gorami in devetimi vodami, nekje v hostah dežele avstroogrske, Spodnja Avstrija imenovane, z odrasle jelke odpade dober ducat centimetrov dolg storž, odfrči več deset metrov navzdol in raztrosi semena. Primejo se relativno počasi, nakar hitro poženejo do višine metra ali dveh, nato pa stooop! Zaradi pomanjkanja svetlobe mladike pristanejo v drevesnih vicah, kjer v nizkem štartu več let čakajo na zrušitev enega izmed bližnjih jim odraslih dreves - več luči or bust.

Nekaj let kasneje se zgodi - v viharju pade star očak in tekma se nemudoma začne. Vse tekmovalce izstreli proti luknji v stropu, vedoč, da prvo mesto prinese zmago, vsi ostali bodo obsojeni na ponoven postanek v boksih. Zmagovalka relativno hitro pride do vrha ter nato zaduši ali pa vsaj zaustavi rast konkurence, sama pa vmes pridno nabira lesno maso.  Včasih ima kakšna jelka še posebej veliko sreče in ji uspe odfurati resnično dolgo življenje, 9550 let ni kar tako. A pustimo Švedinjo, vrnimo se raje k naši spodnjeavstrijski holcerki.

Na vso moč hiti proti vrhu, ob sesutju KuK ne trzne, Dolfkovega anšlusa skorajda ne opazi, skratka, kot vsako drugo lepo vzgojeno drevo se briga le samo zase. V starosti stodvajsetih let, prav letos, prileze na dobrih 33 metrov in devet ton - brez koreninskega sistema. Čudovita mladenka, prava lepotica,  končala je gozdno šolanje in dosegla status dominantnega drevesa v svojem becirku. Čaka jo še zelo lepa prihodnost, srkanje CO2 še nikoli ni bilo tako lagodno, vsi pogoji za lepo življenje so izpolnjeni.

V formi je.

Hop cefizelj, vstopi človek. Ne katerikoli človek, na-a, človek prav posebne sorte. “Promovirajmo se,” se je spomnil spodnjeavstrijski občinski veljak in naročil jelkino rušitev. Zapela je žaga in naše pubertetnice ni več med živimi. Truplo so skrbno položili na tovornjak izjemnih dimenzij, ga s posebnim spremstvom in zavidljivi porabi dizla odtrogali do Vatikana in ponovno, kot v posmeh, sredi glavnega trga korporativnega sedeža najstarejše multinacionalne proizvajalke izdelka brez garancije ponosno postavili nazaj kvišku. Dva tisoč kičastih kuglic in svetlečo zvezdo kasneje je bila nared za ogled. Ta je najvišja doslej so klicali in se prešerno veselili ter oznanjali svetu.

Šefom v bližnji palači nekaj ni šlo v račun. “Hm. Čakaj čakaj. Na streho bazilike smo nabili zajeten kup fotovoltaičnih panelov, v poslanicah promoviramo sonaravno življenje, potem pa tole… Ajej. Potrebujemo PR spin. Že vem, jelko bomo reciklirali in to v igrače, za une ta revne pamže, ja ja, to to! Meeega. Kul, zmenn. Make it so.”

Tako so tudi letos izkazali moč samoprepričevanja.

… in srečno so živeli do konca svojih dni jada jada itd itd itd.

Vrhovni se sicer še vedno vozi z zasebnim airbusom, suhovejni slovenski kardinal z AMG naslednikom Bertinega vozila iz leta 1888, fasade sakralnih objektov pa so osvetljene vso noč, s čimer trošijo energijo in prispevajo k slovenskemu vodstvu v statistikah EU na temo svetlobnega onesnaženja. O multinacionalkinem prispevku k omejitvi rasti prebivalstva pa raje kdaj drugič.

Zdarwinizirajte se že, krepostneži.

Ne ne, le brez panike, ne bom pisal o fuzbalu, le nadaljeval bom temo o ledenikih, koledarjih in podobnem.

3,6 milijona let nazaj je na polotok Čukči s precejšnjim šusem priletel zajeten vesoljski kamenček. Dobro je meril, le malce bolj proti vzhodu in priletel bi v Beringovo morje, na obalah Sibirije in Aljaske povzročil tsunami ali dva, mislečim primatom pa se milijone let kasneje o vsem skupaj ne bi niti sanjalo. K sreči je butnil na kopno in ustvaril lično oblikovano skodelico s premerom dobrih 18 kilometrov ter slabega kilometra globine. Ni švoh, a? Luknjo je seveda kmalu zalila voda in ustvarila zelo posebno jezero premera kakšnih 15km s še bolj posebnimi, pomembnimi in redkimi lastnostmi. Ma vraga, ne redkimi - edino tovrstno jezero na svetu, pika.

Krater je vsled izmeta kamnin ob impaktu samega sebe zaščitil pred ledeniškim pokrivalom. Okoliški bregovi so ravno prav visoki, da s severa prihajajočim ledenikom nikoli v zgodovini ni uspelo prekriti jezera in še regija sama je bila, ledeniško gledano, ves čas  relativno “revna”, kar je v Arktičnem krogu že samo po sebi izjemna redkost. Zamrzne že, seveda, zimskih minus štirideset ni od muh, a ker se led vsako (pozno) pomlad stopi in svinjarija zimskih snežnih nanosov ledene skorje potone na dno do 175m globokega jezera, dobimo krasne sloje usedlin, za vsako leto posebej. 400 metrov njih. Milimeterček za milimetrčkom, leto za letom. 3.600.000 ponovitev in ecola, mega koledar. Uber pratika z usedlinami peloda, alg in bakterij, magnetnimi svojstvi in še čem. Zavidanja vredna reč, šlogarice iz kavnih usedlin bi bile gotovo zelene od zavisti. ;P

Čemu je vsa reč tako pomembna in posebna? Znanstvenikom usedline nudijo možnost pregleda zadnjih tri cela šest mio let vremenskih razmer v Arktičnem pasu in ker le-ta klimatsko gledano igra vlogo rudniškega kanarčka, lahko s precejšnjo gotovostjo sklepajo o globalnih klimatskih razmerah v dani periodi. I love geeks. Testne vrtine iz pretekle zime so priskrbele prvih 300.000 let koledarja. Mega, ledeniški zapisi iz prejšnjega bloga niso nikoli tako obširni. Preteklega novembra so se s težko mašinerijo vred končno odpravili na zamrznjeno jezersko površino in pričeli s konkretnim vrtanjem, končali naj bi do pomladi. Odlična novica, več vemo, bolje bo, mar ne?

Ni nujno, včasih ima neumen kmet najdebelejši krompir (bite me, degutantneža ). A pustimo to, skočimo raje 8-10.000 let v preteklost. Takrat enkrat je indijska različica brihtnih primatov izumila poljedelstvo ter ga sčasoma razširila po ljubi nam zemeljski kugli. Istočasno so taiste brihte po vsem svetu začele izsekavati gozdove (Evropa je bila ena sama hosta, prekinjale so jo le reke). OK, niti ne izsekavati, le skušajte s kamnito sekiro sesuti zajeten hrast ali dva in hitro vam bo jasno, da je bila požigalniška metoda bistveno lažja. Linija najmanjšega odpora pač, znana tudi kot gonilo človeštva. Tudi prav. Ampak dobro, kakšno vezo ima vse skupaj s sibirskim kraterjem? Simpl. Poljedelstvo je v ozračje pričelo  oddajati metan (ste vedeli, da dobrih 20% vseh človeških izpustov metana pridela gojenje riža?), požigalništvo je v atmosfero pridno pumpalo nove doze CO2, manko dreves pa je seveda poskrbel, da se je CO2 bistveno počasneje vračal nazaj v rastline. Zakaj? Ker gozdov ni bilo več, itak. Povratna zanka, Zemlja se je pričela počasi, a z gotovostjo segrevati. Dokaze najdete v lanski testni vrtini Elgigitgina ter ledeniških vrtinah z Arktike, Antarktike in himalajskih ledenikov.

Skok na začetek 20. stoletja. Naš južnoslovanski brat, gospod Milan Milanković razvije teorijo o nepravilnem kroženju Zemlje okoli Sonca in s tem povezanimi zaledenitvami. Na kratko povedano: zemeljska krožnica ni pravilna, zato zazebe vsakih 100.000 let, pa če se jebeš. No ja, vsaj do prihoda ljudi je bilo tako, glej prejšnji odstavek, takrat enkrat se je začelo “čudežno” segrevati. Brez poljedelstva bi že zdavnaj zmrznili, ker je Zemlja zadnjih nekaj tisoč let v “ledeni orbiti”, tako pa smo nevede (eh ta neumni kmet) preprečili zamrznitev. Še dobro, a? Yeah well, sort of…

Petsto let pred Milankovićem so v Južno in Srednjo Ameriko pričofotali Španci in ostala požrešna evropejska svojat ter z ognjem in mečem, predvsem pa z virusi, na katere domačini niso bili odporni, v zelo kratkem času zdesetkali populacijo Inkov in Aztekov. Dobesedno. Dobrih 60 milijonov poljedelskih Indijancev pred prihodom Špancev in le še cca 6 mio pičlih 100 let kasneje. Sla po zlatu in srebru požrešnih pizdunov, tako pač je, saj ni bilo prvič, zadnjič pa tudi ne… Kakorkoli že, če kmetov ni več, se vse poljedelske površine zelo hitro same od sebe pogozdijo (v Sloveniji, recimo, hosta vzame cca 30-60cm nevzdrževanega travnika letno). Vam uspe uganiti, kakšne so bile posledice? Hej, se iz časov šole še spomnite “male ledene dobe” v temnem srednjem veku, od leta 1500 do 1750? Yup, to je bilo to. Južnoameriška hosta je vsrkala CO2, bumf, zzzzzzmrz v Evropi. Simpl.

Sredi 18. stoletja izumijo parni stroj ter ga kojci pričnejo uporabljati na najrazličnejše načine (OK, izumljen je bil že v prvem stoletju našega štetja , potejto potato, nima veze), industrijska revolucija pa prinese ne le večje izpuste CO2 temveč tudi rast prebivalstva, še več poljedelskih površin, še več izpustov in, glej ga zlomka, kar naenkrat ni bilo več tako mrzlo…. ja dooooooh, itak.

Ironično je le dejstvo, da je butasti kmet izpred 10.000 let popolnoma nevede preprečil ledeno dobo, brihtni, znanstveno podkovani nasledniki pa še naprej segrevamo planet, čeprav prekleto dobro vemo, da bo šlo zaradi globalne požrešnosti, ki bi nam jo zavidal vsak conquistador z vsaj kančkom samospoštovanja, vse skupaj v tri pizde materine.

Vbijte si že v glavo: nobena vlada v zgodovini še ni prinesla socialnih sprememb in novosti, birokracija VEDNO le in samo ščiti svoje pozicije. So vlade odgovorne za ukinitev suženjstva? Uvedbo ženske volilne pravice? Ukinitev rasne segregacije v ZDA? Neodvisno Indijo? Propad apartheida v Južni Afriki? Sesutje berlinskega zidu? Seveda ne. Vse spremembe se začno z zavzetimi posamezniki.

Tretja svetovna vojna je tu, bijemo se sami s seboj. Bomo končno prenehali z “mi smo nekaj posebnega in Zemlja je le dobrot polna švedska miza” ali bomo še naprej ostali le navadne, gole opice, ki so že zdavnaj izgubile samokontrolo?

Wake the fuck up in začnite težiti. Vsak dan. Začnete lahko kar pri sebi.

Za začetek ugasnite lučke na božični jelki.

Poznate ledene “koledarje”? Preprost koncept, temelji na analizah takšnih in drugačnih delcev, ujetih v led. Pelod, vulkanski prah, radioaktivni izotopi, you name it - it’s there, določljivo na leto natančno. Izbruh Krakatoe l.1883? Seveda. Londonski smog devetnajstega stoletja? Itak. Pepel goreče Evrope iz druge svetovne vojne? Yup. Vetrovi prinesejo svinjarijo, le-ta se s snegom vred zicne na tla, se z leti spremeni v led in koledar je nared. Na Arktiki so, recimo, pred leti lahko gladko določili “Tale plast je iz obdobja starega Rima, sledovi izpuhov njihovih topilnic kovin so lepo vidni.” Določili so celo tip oglja, s katerim so kurili topilnice. Tale prah je iz Galije, kjer so kurili s hrastovim ogljem, drugi z Balkana, kjer so uporabljali drugačno gorivo inu majčkeno drugačne mešanice brona. Kul, a?

Sistem dela? Vzameš votel sveder, zavrtaš v poljubno izbran ledenik in voila, slej ko prej prideš do plasti iz obdobja med 1950 in 1960, ko so ZDA, rajnka nam ZSSR ter Francija, Velika Britanija in Ljudska republika Kitajska zganjale norčije z atomskimi petardami. Razpolovne dobe takšnih in drugačnih izotopov so jasne, zato so posledice atomskih testov izjemno primerne za kalibriranje ledenih koledarjev. Dva velika šusa, 1951-52 in 1962-63 sta še posebej vidna.

Tu nekje se vsa zadeva zakomplicira. Tibetanska planota (Indija, Nepal, Kitajska s Tibetom… ja ja, free Tibet, pustimo to za kdaj drugič) ima 15.000 ledenikov. 15 tisoč. Monsuni vsako leto prinesejo sneg, ta se vsede na ledenike in prek leta počaaaaaasi topi ter napaja indijska in ostala južnoazijska porečja. Koristna reč, vam povem, le vprašajte tisto milijardo-dve folka, neposredno odvisne od rednega dotoka vode.

Zadnji dve leti so (pretežno ameriški) univerzitetni raziskovalci pridno lezli po ledenikih in zbirali podatke o ledeniškem stanju in morebitnih posledicah globalnega segrevanja na ledenikih. Saj veste, toplogredna matematika pravi, da višje ko smo, bolj se bo segrevalo. Tri stopinje na ekvatorju = 6 stopinj na Arktiki ter nad 5000m (cca) in zato so ledeniki izjemno pomembni pokazatelji klimatskih sprememb. Rezultati analiz? Atomska markerja iz 50. in 60. let prejšnega stoletja manjkata! Še več, lanske meritve so pokazale, da je vrhnja plast ledu večine himalajskih ledenikov iz leta… 1944. En taužnt devetsto štrnštrst. Vzemte si cajt, da se vam tale cifra vsede v male možgane… OK. Kam za vraga je izginilo dobrih 60 let? Po hribu navzdol, kam pa drugam…

Največji vodni stolp na svetu se prazni, Mati Indija je screwed. Ups.

Kaj medtem počnemo v prekrasni Evropi, da bi preprečili, pardon, omilili klimatske spremembe? Švabski konzervativci pritiskajo na Merklovo, češ, ustavi spremembe okoljske zakonodaje EU, da bomo lažje preživeli gospodarsko krizo (trenutno se drkajo okoli avtomobilske industrije, folksvagni avtomobili v povprečju najbolj svinjajo, saj to veste, ne?), podobno velja za Italijo in Francijo. Še dobro, da je angleška avtomobilska industrija že zdavnaj crknila, drugače bi tudi oni mešali sranje in odlašali s spremembami. Super, super, carji, ni kaj.

Prejšnji četrtek smo vrli Evropejci in drugi zarotniki sprejeli nove kvote odlova modre tune. Znanstveno dokazano še vzdržno kvoto za ohranitev populacije tun smo ignorantsko presegli za 50% in ja, lovili jih bomo tudi med paritvenim obdobjem. Dober tek.

Četrtkovo zasedanje Evropske komisije je prineslo še nekaj: huraaaa, tudi EU se bo zagrebla za fosilna goriva in minerale na Arktiki, torej prav tistih teritorijih, ki postajajo dosegljivi samo in izključno zaradi klimatskih sprememb. Halo? WTF? Stupidnost par excellence? Evropska sekretarka za zunanje zadeve Benita Ferrero Walner (poznate jo kot bivšo avstrijsko zunanjo ministrico, takrat je niste mogli zgrešiti, Trupel ji je običajno molel iz zadnje plati) je izjavila, da morajo poteze EU na Arktiki “keep the right balance between the priority goal of preserving the environment and the need for sustainable use of natural resources”. Gledajo te v oči, se sladko smehljajo, zraven pa serjejo v plenice.

Po domače povedano: mi bi, a z mehkim…

Jebite se.

Vas zanima zgodovina? Da? Fino, potem gotovo veste, da je zgodovina sestavljena iz oddušnih posod, pardon, vojn ter nebodijihtreba vmesnih obdobij. Modri vojščaki seveda vedo, da je strategija brez taktike najdaljša pot do zmage, taktika brez strategije pa le hrup pred porazom (dripnjeno Sun-Tzuju, itak), zato so delodajalci najmočnejše svetovne vojaške sile pri NIC naročili lično raziskavo, imenovano Globalni trendi 2025. 2025, torej jutri.

Poglejmo, katerim rečem so posvetili pozornost… Ruskokitajskemu oboroževanju? Nope. Malopridnim državam? Na-a. Energetiki, terorizmu? Yup, a le posledično. Čakaj, čakaj, žnj obrambnih analitikov in strategov dve leti pripravlja papir, v katerem se ne ukvarjajo s standardnim breaking news sranjem? Halo? Na prvi pogled vse skupaj diši po tratenju davkoplačevalskega denarja, a le brez panike, kaže, da jim je (končno) potegnilo, kam nas pelje hiperaktivnost Pozejdona in Eola.

Analizirali so naslednje: usodo vojaških in jedrskih inštalacij v primeru “nadaljnega stopnjevanja globalnega ogrevanja”, posledice množičnih selitev okoljskih beguncev, terorizem, humanitarne intervencije, verjetnost pojavov pandemij in, ker pač ne znajo iz svoje kože, tekmo za Arktiko (iiiiii yummy, goodies goodies).

Pojdimo lepo po vrsti.

Število vojaških baz ZDA, ogroženih bodisi z naraščajočim morjem bodisi z nevihtnimi valovi ? 63. Šest-tri, s tem, da so obdelali le kontinentalne dele ZDA. Ajej. Skrbijo jih predvsem lokacije v Mehiškem zalivu (hurikani), srednjeatlantska obala  ZDA (yup, spet hurikani, le da se pri Floridi namesto proti zahodu usmerijo gor po vzhodni obali, na sever) in južni Kaliforniji. O Filipinih, Havajih, Savdski Arabiji, Veliki Britaniji, Guamu in ostalih otočjih ter podobnih vremensko občutljivih lokacijah niti ni govora, a brez skrbi, tudi njim bodo posvetili pozornost. Ustanovili so tozadevno znanstveno delovno skupino, ki ji načeljuje The Strategic Environmental Research and Development Program Ministrstva za obrambo ZDA . Dobra novica, jebiga, 99% izumov človeštva je tako ali tako priskrbela vojska, le poglejte razloge za razvoj računalnikov (računanje poti topovskih projektilov) ali interneta (neprekinjen sistem komuniciranja v primeru splošne vojne), zato smo poteze lahko le veseli… pa četudi nam izsledki ne bodo ravno povšeči.

Število z zgoraj omenjenim čofotanjem ogroženih jedrskih reaktorjev? Classified, baby, classified. Off the record komentar uslužbenca NIC je vseboval dikcije a la: “…several number of reactors… considerable amount…” Erm…

Množične selitve okoljskih beguncev, ki bodo zaradi posledic vremenskih ujm, suš (beri: lakote in žeje, odštevši feragosto že od nekdaj glavna motivatorja množičnih selitev) in z njimi povezanimi konflikti ter podobno štalo bežali iz obubožanih, nerazvitih, slabo vodenih in sesutih držav. Glavne smeri begunskih valov? Mati Afrika in Bližnji Vzhod seveda v Evropo, južna in jugovzhodna Azija v Avstralijo, Mehičani/Srednja/Južna Amerika v ZDA in Kanado. Sam sicer menim, da bodo tudi Američani veselo pritiskali proti Kanadi, ampak OK, pustimo jim še nekaj let veselja. Ste vedeli, da vedno več naravoslovno usmerjenih ameriških znanstvenikov išče službo na kanadskih univerzah in inštitutih? No joke, statistično izsledljiva reč zadnjih štirih let. Guess why, fiziki definitivno niso butasti…

O “lokalnih selitvah” znotraj prislovično stabilne Kitajske (preselili bodo prek pol milijarde ljudi, plan je 15-20 mio LETNO. Lako njima brate, poslušnovodljivi državljani so krasna reč, vam povem), Indije in Rusije niti ne govorimo.

Medtem Mohamed Nasheed, novoizvoljeni predsednik tisoč dvestotih kmalu-jih-ne-bo-več otokov, Maldivi imenovanih, ustanavlja državni sklad za nakup zemlje v Indiji ali Šri Lanki. Ne ne, neeee, ne zemljo za vikendico uživaškega predsednika, naka, parcelo za nacijo išče. Ponovimo lepo počasi, da se vam vsede v male možgane: p-a-r-c-e-l-o za N-A-C-I-J-O! Ali pač niste vedeli, da Maldivi kmalu ne več spljooooh??!? No, zdaj veste. Vsem tistim “Šit, potem pa še letos skočim tja na dopust”: up yours, z obiskom jih še dodatno pogrezneš v vodo!

Recept za terorizem prihodnosti? Vzameš pripadnika poljubne Naša-knjiga-pravljic-je-boljša-od-vaše-knjige-pravljic skupine, ga umestiš v Severno ali Subsaharsko Afriko/Srednjo ali Južno Azijo, dodaš zgoraj omenjene okoljske razmere, kanček zamere do zavaljenih, razvajenih prašičev na “razvitem zahodu” in voila, petard polna mineštra je gotova. Sicer pa vse skupaj ni nič novega, ste mislili, da gre pri bližnjevzhodnem vprašanju za problem pravljičarjev? Yeah, right, preveč folka na premajhnem ozemlju s premalo vode, pravljičarstvo je le poslovno orodje.

Humanitarna posredovanja? DoD ocenjuje, da trenutne zmogljivosti ameriške vojske niti slučajno ne zadostujejo za kritje potreb po posredovanjih v prihodnosti. No way. En-dva orkana letno da, za kaj več bodo morali pošteno seči v žep. Narasle bodo potrebe po zračnih, kopenskih in vodnih “mostovih s hrano, vodo in medicinskimi potrebščinami.” Pomislite, kaj vse se bo dogajalo v državah, kjer nimajo razvitih sistemov posredovanja v primerih naravnih nesreč? Si predstavljate severnoatlantski orkan, ki najprej pridrvi nad Anglijo, nato poplavi vse od Alp severno ležeče države EU? Ali pač njegovega mlajšega brata iz genovskega zaliva, ki prek Postonjskih vrat prihrumi nad Ljubljansko kotlino? In da, seveda, slovenski proračun za civilno zaščito iz leta v leto pada. Včasih smo imeli vsaj vaje NNNP - Nič Nas Ne sme Presenetiti, danes raje tiščimo glavo v pesek. No ja, morda vse skupaj pride prav… ljubiteljicam kožnega peelinga.

Pandemije: bolj, ko bo toplo, bolje bo za komarje in ostale nosilce vektorskih bolezni. DoD seveda ne govori le o nevarnostih za prebivalstvo, temveč tudi o nevarnostih za njihove vojake. Ni potrebno imeti preveč domišljije, da bi si lahko predstavljali scenarij “Halo prosim? Aha, Honduras sesul orkan? Sorry mate, cepivo proti vašim boleznim ne obstaja, naši reševalci bodo zato ostali doma. Ampak hej, vseeno srečno!”

Anofeles je že zdavnaj v Dalmaciji in veselo leze proti Kopru. Tigrasti komarji so že zdavnaj tam. Nilska mrzlica anyone? Stopite v vrsto.

Tekma za Arktiko? WTF? Mar je ni Admundsen dobil že maja meseca leta 1926? Neeeee, ne gre za prvopristopnike na severni pol, kje pa, dobrodošli v novi dobi grebatorstva za dostop do novih polj fosilnih goriv in mineralov ter ribic in škampov. Perverzno, mar ne? Najprej stopimo led, nato se sklofamo za točno tisto, kar je led stopilo. No ja, toliko o žaganju veje pod ritjo… Obenem bo zagotovo prišlo do resnih konfliktov med, khm, zainteresiranimi strankami. Glavni igralci? ZDA, Rusija, Kanada, Velika Britanija, Danska (seveda bomo navijali za Dance, badabum loves underdogs. Bang&Olufsen škampi anyone? ).

Skratka - resne vojske že štekajo, da prihajajo časi široko disperziranih pizdarij, o Kahlovih tabornikih bom raje previdno tiho, bloganje in krohot gresta bolj slabo skupaj.

In vi, drage potrošnice in potrošniki? Vam sem in tja uspe zapreti oči, da bi lahko videli življenje in življenske razmere vaših vnukov? Reality show style, morda vam bo tako lažje? Da? Ne? Mhm. Prizma egoizma, carji smo.

Vis a vis plana B - no such thing. Al’ porihtamo zdaj al’ pa nikoli. Odločitev je (tudi) vaša.

Hank Moody hates you all.

International Energy Agency poznate? V letošnjem energetskem poročilu so prišli do zelo zanimivih ugotovitev:

- tempo rasti CO2 v ozračju besno pospešuje in je že presegel najtemnejše napovedi IPCC;

- IPCC je v svojem, leta 2007 objavljenem poročilu o okoljskih spremembah predstavil več različic projekcij globalnega segrevanja (predvidevanje dviganja povprečne temperature do leta 2100 je zato nihalo od 1 do 5 stopinj C) in v najslabši varianti upošteval bistveno nižje podatke in/ali ocene globalne količine CO2 v ozračju ter rasti le-tega.

- IPCC napoved pri “najslabši varianti” predvideva temperaturno rast za 5 stopinj Celzija. PET. Ajej.

- Vse njihove napovedi temeljijo na  zelo optimističnih ocenah rasti CO2 in še bolj optimističnih ocenah prehoda v “zeleno gospodarstvo”.  Vrh vsega gre za statistično šibke podatke, v strokovno delo se jim že od ustanovitve dalje pridno meša politika, kar seveda vse skupaj razvodeni.

V ilustracijo: EU s svojo pravkar sprejeto okoljsko gospodarsko resolucijo (pravzaprav so tri, ampak ok, en špeh papirja, trije špehi papirja, nima veze) skuša preprečiti segretje ozračja prek dveh stopinj C (v primerjavi s predindustrijskimi časi), vse ostalo naj bi bil poraz na velike gole. Resolucija sama je tako ali tako polna lukenj in blefiranja, obenem temperaturna rast prek dveh stopinj prinaša svetovno katastrofo brez primere. Naivna prizma optimizma EU? Recimo da da, sam sem sicer mnenja, da vsi skupaj v (polnih) žepih držijo fige, industrijski lobiji so močna reč, štrik jim pa (kako kratkovidno) držijo sindikati. Eh.

Nova dognanja in napovedi IEA, upoštevaje porabo fosilnih goriv in vseh ostalih onesnaževalcev? Sedite? OK. Glede na trenutni tempo svetovne gospodarske rasti in s tem povezane energetske potrate, pardon, porabe ter posledičnih izpustov toplogrednih plinov človeštvo piči direktno proti ter v končni fazi krepko prek 6 (šest) stopinj leta 2100.

6. Šest. Š-E-S-T! Vas zanima, do kakšnih dogodkov je pripeljala zadnja enakovredna temperaturna sprememba? Zgodilo se je cca 251,4 milijonov let nazaj… Veselo branje, poučen link.

Še optimistična novica kot poizkus zmanjšanja stopnje peesdenja nad badabumovim realizmom, pardon, črnogledostjo…: v Angliji je gojenje banan obrodile prve sadove. Fuuul fino, a? Mhm.

Vesele pesmice bom pričel pisati šele takrat, ko se bo folk na ulicah lotil prevračanja in zažiganja terencev (na ekološki način, pred tem obvezno odstranite akumulator in vse tekočine ) in podobnih “morm mal kompenzirat” vozil, v štacunah pa ne bodo več kupovali nepotrebnih reči, mamicu vam Potemkinovo. Mimogrede, morda kdo ve, kaj za vraga se je zgodilo z večno uporniško, v prihodnost usmerjeno študentarijo? Dandanes protestirajo kvečjemu ob podražitvah študentskih bonov, sic! Ideja: morda bi bilo potrebno globalno segrevanje predstaviti v obliki resničnostnega šova, a? Za naslov predlagam… “Big disaster” ali pa “Zemlja, planet cepcev”.

Suvereno držimo prst na knofu za resetiranje planeta in roke se nam že pošteno tresejo, evo, tako je in nič drugače.

Jebiga.

Lep vikend

b

Poznate trske? Fina riba, Britanci jih goltajo s krompirčkom, Amburgeržani predelane v ribje palčke ter, kako tipično, imitacije rakcev, Japonci kot surimi in še kaj bi se našlo.

Riba pač, žive v Beringovem morju, tam nekje med Kamčatko in Aljasko, drstijo se v okolici Aleutov, gibanje oziroma lokacija populacije pa v veliki meri zavisi od gibanja arktičnega ledu ter s tem neposredno povezanimi “nahajališči” planktona (vedno na robu ledenih plošč, stvar temperature vode in morskih tokov). Aljaščani, pardon, Američani odlovijo milijon ton trsk letno in s tem ustvarijo dobro milijardo dolarjev. Baje sonaravno, skrbijo za zarod bla bla. Mhm, to bo. Domačini ribjo vrsto kličejo Aljaška trska, a kaj, ko jim “pravica do uporabe imena” počasi polzi iz rok.  Čemu? Eh, preprosto, led na severu se umika, voda v Beringovem morju pa se z akumuliranjem sončnih žarkov besno segreva. Posledica? Plankton se poraja v severnejših in vzhodnejših lokacijah. Po domače povedano - trske so spizdile na sever in/ter proti Mami Rusiji. Enako velja za vse ostale ribje populacije. Dve vrsti lososa sta se naselili v “tu jih še nikoli nismo videli” porečjih severne Aljaske (da, uganili ste, bistveno severneje), fito&fotoplankton (osnovni gradnik prehrambene verige) pa uspeva na čisto drugih lokacijah kot včasih. Ribe tipa trska, skuša, tuna do tja še nekako pridejo, ptice, ki se s prav temi ribami hranijo in obenem skrbe za svoj zarod na obali pa čoporativno crkujejo. Zakaj? Hrana je predaleč od obale, mami in oči pokurita vso zalogo hrane le za pot do tja in nazaj, za mladiče je preprosto zmanjka. Enak efekt je zaslediti pri morskih slonih, tudi oni so se čudežno znašli pred “drive-in-je-predaleč-od-obale” problemom. Ups. Dodajmo še sive kite, na katerih lahko s prostim očesom preštejemo rebra (kako ironično, da so jih včasih lovili zaradi maščobe… sic!), lignje na nenormalnih lokacijah (severneje, itak) in še kaj bi se našlo.

OK, prva posledica je zmanjšanje ulova na ameriški strani ter povečanje ulova na ruski strani. Saj se vse zgliha, bi si mislili, vsaj tako, na prvi pogled, ne? Na-a. Rusi so sporočili, da nameravajo vsled letošnjega nadpovprečnega ulova prihodnje leto odloviti bistveno večjo kvoto. Perverzna zaplankanost.

Vaš prispevek k izboljšanju situacije? Ne žrite ribjih palčk.

Medtem se na čiiiiisto drugem koncu sveta tistih nekaj preostalih indijskih tigrov s Sunderbanških otokov sooča s krčenjem življenskega prostora. Temeljitim krčenjem, narodni park gor ali dol. Področje je malce večje od Slovenije in leži na meji med Indijo in Bangladešem. Kup vode, otočkov, vodnih kanalov in… lačnih domačinov. Za prostor tekmujeta dve vrsti, torej  Homo Sapiens Mnogofukisvsezajebis in Bengalski tiger . Ljudje za potrebe kmetijstva veselo krčijo tistih nekaj bornih zaplat zemlje, s tem skrbijo za erozijo in posledično zmanjševanje obdelovalne zemlje, morje tako ali tako pridno raste, vsakoletni in vedno močnejši monsuni prinašajo vedno več slane vode čedalje globlje v zelo občutljiv ekosistem in voila, bengalec je v škripcih.  Ekosistem sesut, jelenjadi in podobnega je čedalje manj, mucica je pa vseeno lačna.

Tigrova sreča v nesreči je, da praviloma lovi čisto vse šnicle, ki si drznejo hoditi po njegovem življenskem prostoru. Lahko uganete, katera vrsta sesalcev je postala dish-of-the-day…? No ja, lokalci so praviloma vegetarijanci, vsaj biohrano ima…

Yummy yummy.

Zadnjih nekaj tednov poslušam panično blebetanje ekonomistov in, še slabše, politikov o finančni krizi in, joj prejoj, pušioni na borzah.  Uf, kakšna groza, strah in trepet, vsaj 1500 milijard dolarjev je izhlapelo v luft. Reality show na velike gole, I love it.

Vrli nakladači, pardon, komentatorji in finančni strokovnjaki ter politiki me spominjajo na srno, ujeto v snop avtomobilskih žarometov s tistim klasičnim “OK, now what?” izrazom na licih… Čapek jih je nekoč zelo lepo definiral: “Samo brez panike,” je rekel Švejk ter brezglavo stekel po ulici…

Krivdo za sesutje seveda nosi princip delovanja finančnega sistema oz. ljubi nam kapitalizem - pohlep skuša iz vloženega pridobiti večje dobičke, kot jih posli na podlagi razpoložljivih resursov lahko dejansko prinesejo. Nič novega. Svetovno gospodarstvo v povprečju raste s 3% letno. Madona se dobro sliši, dobro nam gre, a? Hudič tiči v malenkostih, v stotih letih bi tako dosegli 1700% povečanje. PROSIM? Na katerih šestih primerljivih planetih že? Plafon smo že zdavnaj dosegli, a vseeno rinemo naprej, boli nas kita.

Hecno, ekonomija izhaja iz grške besede oikos (dom, bivališče, tudi družina…), enako velja za ekologijo, zato se posvetimo paralelam, borze so itak navaden balon so fuck’em. Imata ekonomija in ekologija poleg skupnega izvora, kar ni naključje, še kaj skupnega?

Absolutno. Izgube na borzi so jasne (kao), ekološki račun se pa tudi da izračunati, razlika je le v tem, da nam ga izstavlja tretja kugla od Sonca in hej, prasica ne jemlje čekov! Le kako si drzne!?!?? Primer: finančno vrednotenje sečnje svetovnih gozdov (avtor Pavan Sukhdev za Deutche Bank v okviru Evropske študije ekosistemov in biodiverzitete,  več tule) kaže na letno izgubo med 2500 in 5000 milijardami dolarjev (erozija, izguba možnosti ponora CO2 in s tem povezana nuja novih “tehnoloških” rešitev ipd). Bolano. In, se kdo sekira? Ah ne, to pa ne, pomembna je rast in nič drugega, pa čeprav nas spravi na nivo folka z Velikonočnih otokov. “Vse palme za gradnjo velikih kipov smo posekali, dajte nam druge službe,” so gotovo tulili tamkajšnji gozdarji ter nato skupaj z vsemi ostalimi na otoku izginili v nepovrat.

Ostali so le kipi. Isti šmorn se je dogodil starim Majem, posek hoste za piramide in ostalo nepotrebno debilijo, posledična erozija, dodali so še vojnico ali dve, nato pa bumf in voila, padec populacije za 95%.

Ups.

Je danes kaj drugače? Seveda je, kipe so nadomestili nebotičniki, hura! Primer: islandski finančni sistem je pravkar konkretno telebnil in oh in sploh pušil na celi črti. Reakcija Islandcev? “Jooooj, veste, vsemogočni Bruselj, em, kako naj se izrazimo, v luči novih dejstev bi mi skromni Islandci ponižno in z veseljem vstopili v EU (pred leti so seveda gnusoma zavrnili možnost vstopa), države EU pa za protiuslugo lahko desetkajo ribe v naših obalnih vodah, niiiii problema, vse vam damo.”

Super. Ribja populacija jim pada (v zadnjih sedmih letih zaradi prekomernega lova in sesutega ekosistema za pet odstotkov LETNO!), gospoda bi pa na pojedino povabila še ostale ribiške flote. Velikonončni otok all over again?

Medtem se EU zafrkava (glej blebetanje o Poljakih v enem izmed prejšnjih blogov) in ponovno zavira okoljske ukrepe. Prvo srečanje je mimo, predlagani ukrepi so že veselo razredčeni z interesi kapitala, dogovora seveda še ni na vidiku.  Lahi bi “vsled krize z ukrepi raje malo počakali”, Švabi so zaradi težke industrije in avtomobilskih tovarn uber proti, Britanci bi, a z mehkim (”ukrepe podpiramo, imamo le nekaj pripomb”), Francozi se kot predsedujoči “trudijo, a ne vidijo možnosti za sprejem predlogov v obstoječi obliki”, Slovenci… smo tiho, itak, Poljake in ostale slovanske EU brate sem pa tako ali tako že obdelal.

Če (ker?) ukrepi ne bodo sprejeti oz. ne bodo sprejeti v edini pravilni, torej dovolj rigorozni obliki, se lahko poslovimo od pravočasnega ukrepanja EU, preostanek sveta bo pa seveda le stežka sledil ničvrednemu zgledu.

Zato predlagam, dragi ekonomisti, dragi Bruselj in vsi ostali, pričnite uporabljati termin “razvoj”, “rast” pa uporabljajte le še za pogovore o fikusih (tista širokolistna zelena reč, ki ždi po vaših pisarnah…), “razvoj” pa naj postane nova definicija stare rasti.

Kje je razlika? Rast je “več istega starega“, razvoj pa “več boljšega novega“. Štekamo? Ne? Stabilna ekonomija mora imeti konstantno zalogo kapitala, ki naj se ne investira prek meja zmožnosti ekosistema. Uporabo razpoložljivih naravnih resursov se zato zakonsko določi in omeji, pravice do izkoriščanja prav teh pa se proda na dražbah (EU sistem trgovanja s CO2 izpusti je dobra osnova, a žal nič več kot le to…). Mimogrede lahko porihtamo še revščino, od izuma kmetijstva dalje ima človek tako ali tako več kot dovolj prekletega profita in odkar nam voda že krepko teče v grlo (da ne bo pomote - tista ekološka, za Wallstreet mi dol binglja) bi bilo počasi pametno pričeti s porazdeljevanjem fičenkov, se vam ne zdi? Le izobražene babe bodo prenehale rojevati po 10 otrok in le porihtano okolje in gospodarski sistem bo preprečevalo pričakovane selitve narodov in s tem povezane lokalne, regijske in globalne konflikte. Banke, ti čudoviti papirnati stebri ljube nam civilizacije, pa naj končno prično s posojanjem le tistega kapitala, ki ga dejansko imajo, cifre vam lahko pove vsak povprečno brihten računovodja. Blebetanje o recesiji si pa vtaknite v zadnjo plat, ker je irelevantna (in potrebna). Bo šlo?

Teme dneva v Sloveniji? Sklic Državnega zbora in Truplov odhod na mesto grajskega konjušnika, pardon, veleposlanika RS na Dunaju ter, seveda, fuzbal. Dajmo naši!

Mhm, bo šlo moj spolni organ.

Oznako pH poznate, ne? Wikipedija  pH razloži takole: pH je merilo za koncentracijo hidronijevih ionov v raztopini, in s tem posledično za njeno kislost ali alkalnost.

Dolgočasno? Za povprečnega slehernika gotovo, za morske prebivalce pač ne. Eno izmed precej zoprnih svojstev ali, če hočete, stranskih učinkov povečanih izpustov CO2 je tudi zakislevanje morja. Svetovna morja dnevno požrejo milijone ton CO2 (prek tretjine vseh svetovnih izpustov, več jim ne znese). Obenem naj bi se kislost v naslednjih 40 letih še povečala - za dodatnih 0.3pH. Na prvi pogled se sprememba 0,3 pH (od začetka industrijske revolucije do danes) ne sliši veliko, mar ne? Nekaj enačb, poizkusov in analiz kasneje  te prime srat. A o tem kasneje…

V zadnjih nekaj letih (tam nekje od 2004 naprej, pri nas smo rahlo zadaj. Sic!) je svetovna znanstvena in vojaška srenja (ja, vojaška, čeprav se sliši čudno so prav oni tisti, ki neposredno ali posredno največ vlagajo v raziskave globalnega segrevanja in posledic le-tega) ugotovila, da je GW here to stay. Kojci se je pričelo z dodatnimi raziskavami in prav je tako. Vojska (ZDA oz. njihov Center za strateške študije so lep primer) meni, da je GW največja nevarnost za svetovni mir, vse ostalo je zanemarljivo.

Terorizem? Pha, par v poslovno stavbo zapičenih frčeplanov ni nič v primerjavi z, recimo, 140 milijoni Bangladeščanov, ki se zaradi potopljene države odpravijo v Avstralijo, selitve milijonov srednjeameričanov proti ZDA, da o (gre za uradne ocene) pričakovanih selitvah desetin milijonov Američanov v Kanado niti ne govorimo. Kalifornija se prekleto dobro zaveda, da bodo (oziroma so že) ostali brez vode in folka. No ja, vsaj cene bajt na Beverlihilzzzz bodo padle. Medtem šefica angleškega Met-offica (Vicky Pope) govori o “ostankih” ali “žepih človeštva” po letu 2100. Jejhata, ko vodilni svetovni meteorologi prično opisovati apokalipso je nekaj definitivno narobe, tipi svoje ugotovitve vendarle utemeljujejo na fizikalnih podlagah. Fizike ne laže. Never ever ever.

Konflikti vsled pomanjkanja vode in obdelovalne zemlje? Ja madona, kaj pa nafta? Bah, jebeš nafto. Himalaja bruhne 6-7 “glavnih” rek. 5-6 njih je mejnih in to med atomskimi silami (Pakistan, Indija, Kitajska). In voila, ker se ledeniki topijo, je ob pravem času (primernem za namakanje poljščin) vedno manj vode, prebivalstva v prav teh regijah pa vedno več. V ilustracijo - Rumena reka le 3-4 mesece letno doseže morje, ostalo se že prej spumpa na polja in v vodovode. Kitajcem se zaradi nižje podtalnice pogreza Šanghaj (leži na ustju prav te reke). Burčne za 4 cm letno, s 300 metrskimi nebotičniki vred. Dodajmo še stopljen led in ecola, jeba! No ja, briga me, itak preferiram pritlične stavbe, štenge mi gredo že od nekdaj na jetra, liftov pa že v štartu ne maram zaradi elevator muske (sluzavemu Richardu Claydermannu vse prste polomt, bemti…).

Louisiano, Florido, nižje ležeče dele Texasa, Manhattan, Nizozemsko, Kopehagen, Helsinke, jugovzhodno Azijo, Leningrad (ja ja, OK, sj vem, St.Petersburg), Aleksandrijo, Kairo, Benetke, Koper, Izolo in Piran bo potopilo. Imate stanovanje na Tartinijevem trgu? Tudi privez za čoln boste kmalu imeli, kar tako, neposredno pod oknom prvega štuka, bodite potrpežljivi. Morda bo vse OK. Mhm. Good luck Mr.Gorsky!

OK, nazaj h kislosti. Med zgoraj omenjene bazične raziskave sodijo tudi tiste, ki se ukvarjajo z zakislevanjem morij. Ogromne površine (oz. volumni) svetovnih morij so že tako kisle, da se tam živečim lupinarjem topijo hišice (huh?), o tem sem že pisal. Gre za področja, ob katerih je Mediteran navadna luža (severni in ekvatorialni deli Pacifika so že nekaj let v resnih težavah, prave morske puščave, NULA življenja). Zoprno, brez planktona pač ni morskih prehranjevalnih verig. Antropocentrično rečeno: od morja je DIREKTNO odvisnih cca 1.7 milijarde ljudi.  Kam vse skupaj pelje vam je verjetno jasno, morda le še tole: vse skupaj se dogaja s precejšnjo zakasnitvijo (današnja štala je posledica svinjarije/izpustov dvajset let nazaj, v tem času smo izpuste CO2 povečali za krepko prek 100%), morja se v primerjavi z atmosfero tudi bistveno težje znebijo CO2, so… you ain’t seen nothing yet baby.

Dodaten stranski učinek je komičen (žal le do neke mere). 0,3ph kislejše morje zvoku omogoča 70% daljši doseg. Sinji kit (najglasnejše živo bitje, 156 decibelov, kar je več od reakcijskega motorja, k sreči jih zaradi nizkih frekvenc ne slišimo) in ostali morski sesalci pridno komunicirajo z zvokom. Sinji kit se s kolegom sliši na 10.000km, niso ravno gluhi, a? Jebačka pesem kita grbavca je krasna glasbena podlaga za branje knjig and I kid you not :D, prav jim pride za eholokacijo potencialnega plena ter topografije morskega dna (ne le kitom, tudi nekaj rib s koralnih grebenov poseduje prav to sposobnost). Ljudje smo jim zaznavanje seveda zasrali z belim šumom, torej nabijanjem ladijskih premcev v valove, propelerji, sonarji in še čem. Zato bodo kiti še pogosteje kot dandanes nasedali na plaže, kar se, glej ga zlomka, kako čudno, redno dogaja ob vojaških vajah. Yup, uganili ste, takrat vrli mornarj besno nabijajo s sonarjem, kiti in delfini pa pred zvokom skušajo pobegniti z uporabo suicidalnih metod. Očitno gredo raje na suho, ker je sonar več kot preglasen za njihova ušesa .

Le nazaj v vodo gre malce težje.

70% glasnejše morje v zadnjih 150 letih. Dodatnih 70% glasnejše v prihodnjih 40 letih. Evolucija žal ne deluje tako hitro, they’re screwed.

Tako. Flipperju gremo na živce. Najprej se mu bo ftrgalo, nato bo nasedel crknil na bližnji plaži. Eh, nič ne de, itak smo mu humano zjebali prehranjevalno verigo, zato mu bo že pred tem zmanjkalo futra in bo problem rešen. Ni kaj, dobro smo premislili in vse gre po načrtih.

Eeeek eeekk eeek eeeeeeeeeeek.*

* “Zbogom in hvala za ribe.”