badabum

Nekoč, nekje, za daljnimi gorami in daljnimi vodami… mah, ne ne, v bistvu čisto blizu, v vasici blizu Ljubljane, tja proti dolenjskim gričem, se je leta oseminpetdesetega rodil On.

Že od malih nog se je bogo revše moralo boriti proti čiiiiisto vsem. Očija je aktualna oblast drkala v glavo, češ, “Kaj, pri tabelih si bil? Srečo imaš, da te zaradi mladoletnosti nismo pihnili.” Podmladek, khm, zavedenega in zmedenega očeta je prav tako trpel, v šoli so mu pošteno jebali mater.

“Sredi vasice, kjer so za vse krivi cigani, se spravljajo name. Svinje, mar ne vidijo, da sem to jaz, Izbranec prihodnosti?!?!?” Nikoli jih ni pozabil. Nikoli!!!! In ja, tudi ciganom bo vrnil, slej ko prej, ha!

Nepravičnost je sinčka zelo bolela, še dolga leta kasneje je (tudi zato, istočasno je porihtal še nekaj aktualnopolitičnih ciljev) tulil o pobesnelih povojnih rdečkarjih. S svojim obnašanjem je spominjal na trmasto, zamerljivo in manjvrednostnih kompleksov polno celično tvorbo, ki kot da še 50 let kasneje ne zmore pozabiti, kako sta mu močnejša sošolca med glavnim odmorom porinila glavo v straniščno školjko ter potegnila vodo. Takrat enkrat je najbrž tudi osvojil vsaj glavne prvine pranja možganov. Obljubil si je: “Nikoli več, vam bom že pokazal, vsem vam bom pokazal, nekoč bom največji, najmočnejši, najpametnejši, najvplivnejši, vsi me boste ljubili ali pa vsaj bali, matr vam jebem, boste že videli!!! Aja, pa tud ful dobro bejbo bom imel, ha!”.  Plastičnih operacij takrat še niso poznali, drugače bi gotovo dodal tudi “Pa najlepšejši bom tudi, boste že videli, vsem vam bom pokazal, vsem!!”

Pridno se je šolal in prav kmalu ugotovil, da bo z vstopom v Zvezo komunistov svoji karieri dal temeljit pospešek. Z vnemo pravega podganarja (terierji naj mi primerjavo dobrohotno oprostijo, lepo prosim) se je zagrizeno lotil družbenopolitičnega dela ter z radikalnimi idejami kaj hitro prilezel v vodstvene strukture. Postal je brigadir, med služenjem vojske se je izšolal za kaplarja, smatrali so ga za dober vodstveni kader, nižji častniki preprosto morajo biti neizprosni in brezobzirni. Dobra osnova za prihodnost, zgodovino je dobro poznal in zato je vedel, da so prav kaplarji, s primerno vnemo in idejami, pustili dolgotrajen zgodovinski pečat.

Očka je bil tiho, saj se je sinčkovega srepega pogleda bal, spominjal ga je na izraze povojnih biričev. A saj veste, kako je, lasten otrok je lasten otrok, vseeno ga je imel rad. Skušal ga je razumeti in bilo mu je hudo.

Sinćka se je nato aktualna družbena oblast počasi skušala znebiti, maoistične ideje so bile prehude celo za najbolj zagrizene rdečkarje. Je že tako, da so konvertiti običajno najhujši, le poglejte janičarje.

Nato so ga zaprli in bil je prestrašen. Že pred tem je bil v šizofreni situaciji, saj so mu prav tisti, ki so ga še malo prej imeli za svojega (takrat jih je imel, tako, po svoje, zelo rad) kot pravi sovragi odvzeli še prostost in dostojanstvo, iz partije je odfrčal že pred časom. Odvzeli so mu prosto voljo, prvič v življenju ni imel niti malo kontrole nad samim seboj, premišljevanje mu je bore malo pomagalo, le odzival se je lahko. Bal se je zastrupitve.

Mleto meso in sladoled je vseeno pojedel.

Še bolj jih je zasovražil, preprosto ni razumel, da se nekateri drznejo misliti drugače kot on. Neverjetno!

Vuuuuuš (minila so leta).

Postal je vodja brambovcev in z njimi dobil opereto. Žandarji so mu vse skupaj rahlo zamerili, saj je bilo vsem, le njemu ne, jasno, da so prav oni dobili simultanko z nepripravljenim in skrajno neresnim nasprotnikom. A nič ne de, zgodovino pišejo zmagovalci in on je zmagal, ha!

Do aretacije civilne osebe s strani njegovih osebnih jurišnikov, tako, po Heinrichovi maniri. Spet je odfrčal s pozicije in spet jih je sovražil, vse po vrsti. Še najbolj pa samega sebe, saj je vedel, da je Izbranec, zato se je počasi začel spraševati, ali je morda z njim samim kaj narobe… “Seveda, to je to, prevzel bom krivdo, sam sem kriv, da me ne razumejo, ubogi na duši kot so…”

Vrgel se je na delo. Najprej je s poznavanjem veščin velikega Josepha G. sesul desničarje ter vajeti vodenja oseb, ki so že same po sebi privzeto dovzetne do demagogije in verovanja v znanstveno nedokazljive koncepte prevzel popolnoma v svoje roke. Šefa se je znebil, a se mu je leta kasneje, posthumno, oddolžil s poimenovanjem zračne luke. “Tako rad je zrl v nebo,” si je mislil in podpisal dekret.

Na lep sončen dan, ko so vsi levi in sredinski volivci raje odšli na izlet (“Čemu bi šli na volitve, v Evropo in NATO smo vstopili, plače rastejo, vse je OK, jebeš politiko.”) je s pomočjo zvestoprestrašenih in med jutranjo mašo inštruiranih volivcev prevzel državo.

Bilo mu je toplo pri srcu. Končno je spet imel moč, dolgi noži so bili pripravljeni. Z dobršno mero nepotizma, kršenja ustave in zakonov ter obilo demagogije je 4 leta 2 milijona ljudi držal za talce. Najslabše je postopal prav z najbolj zvestimi, prav njim je najmanj zaupal. “Gotovo se le sončijo v moji slavi.”

Globoko v sebi je vedel, da jih ni vreden. Sovražil se je, le povedati ni smel nikomur. Nikoli, nikomur. Nihče ne sme izvedeti, da je zvečer, tik pred spanjem, popolnoma sam in prestrašen. Dobro je vedel, da ga še vedno nihče ne mara, če pa že, ga pa marajo samo in izključno zaradi njegove moči. Ostal je nesrečen.

K zdravniku še vedno ni odšel, je pa spoznal lušno medicinko. Osebo, se razume, od športov z žogo je imel najraje nogomet. Mimogrede, ste vedeli, da je prav slovel po prekrških nad igralci brez žoge, še posebej v primeru, ko so bili hitrejši, močnejši in okretnejši od njega? Najraje jih je tolkel po piščalih, še posebej v primeru, ko je sodnik gledal drugam. Sem in tja je naletel na nasprotnike, ki so ga po obilici njegovih prekrškov z bodičkom končno in načrtno sesuli po tleh ter ga nato povprašali: “Kako je, gospod, državniška imuniteta na igrišču ne pomaga? Jebiga. No dj, pober se pa nehi se kremžt, sj bo, sj bo, sploh ste pa šter gole zadaj, ne sekiraj se. Še iz kota ste enga fasal, direkt na gol. Slabo si izbral ekipo, jaz jim na tvojem mestu ne bi zaupal. Posveti se znanju kadriranja, očitno ti peša. Alo, zdj pa pokonc pa kr brez solz in gubastga (impresivnega, op.p.) čela , veš, tud pušit tekmo se da častno. Bo šlo?” Ni jih razumel, le grdo jih je pogledal, a se jih je do konca tekme za vsak slučaj vseeno raje previdno izogibal. 

Mično, pozornosti potrebno medicinko je načrtno (a sramežljivo, text book case rebrandinga, marketingaši bi bili nanj ponosni) predstavljal javnosti in si izboljševal imiđ. “Lej kako lušno punco ima, gotovo je fejst dec,” so govorile stare mamke. Dodal je ščepec laži, obilo demagogije, polinformacij, dezinformacij, cinizma, manipuliranja, kitenja z dosežki prejšnjih vlad in voila, še vedno je bil Vodja, vsaj v svoji glavi. Za prvo silo si je pokoril medije in gospodarstvo, neposlušne ozmerjal s tajkuni (kar je tako ali tako abotno, tajkun je naziv velikih japonskih shogunov) in jih skušal onemogočiti. Ni mu uspelo, o poslih je v bistvu vedel bore malo, sploh je pa že od prvih javnih služb dalje preferiral kufre s kešom, kaj pa on ve o bančnih rečeh, excel ne prenese demagogije.

Nato so ga, jooooj prejoj, ti nehvaležneži rdečkarski volivski, na prihodnjih volitvah odstrelili. Zmage jim ni priznal, poraza še manj. Zagrizeno se je vrgel na delo in nadaljeval s svojim gnjavljenjem ter pridno skrbel za pešanje nacionalne higiene.

Danes ima govore o drugi republiki.

Blog you, mothafuckah, pejt do babe po zdravila, v bistvu te jebe hipofizino izločanje hormonov ob napačnem času in v napačnih količinah.

Treatable, ne skrbi.

Pisalo se je leto 1888.

V Washingtonu ustanovijo National Geographic Society ter postavijo še danes najvišjo kamnito strukturo v enem kosu, Angleži in Valežani ustanovijo prvo nogometno ligo v zgodovini, Brazilci dokončno ukinejo suženjstvo, Vili drugi postane nemški cesar, v Kristalni palači posnamejo prvi zvočni zapis klasičnega glasbenega dela, Benzova Berta z moževim avtomobilom prevozi 40 kilometrov brez postanka in tako začne pravo dobo avtomobila, George Eastman registrira patent za filme v roli in rodi se Kodak, Vincentu se malce pred božičem dokončno odrola, zato si odreže uho in hej, ko smo že pri mesarjenju – od avgusta naprej se londonskim prostitutkam prične dogajati Džek-i-auč.

Daleč stran, za devetimi gorami in devetimi vodami, nekje v hostah dežele avstroogrske, Spodnja Avstrija imenovane, z odrasle jelke odpade dober ducat centimetrov dolg storž, odfrči več deset metrov navzdol in raztrosi semena. Primejo se relativno počasi, nakar hitro poženejo do višine metra ali dveh, nato pa stooop! Zaradi pomanjkanja svetlobe mladike pristanejo v drevesnih vicah, kjer v nizkem štartu več let čakajo na zrušitev enega izmed bližnjih jim odraslih dreves – več luči or bust.

Nekaj let kasneje se zgodi – v viharju pade star očak in tekma se nemudoma začne. Vse tekmovalce izstreli proti luknji v stropu, vedoč, da prvo mesto prinese zmago, vsi ostali bodo obsojeni na ponoven postanek v boksih. Zmagovalka relativno hitro pride do vrha ter nato zaduši ali pa vsaj zaustavi rast konkurence, sama pa vmes pridno nabira lesno maso.  Včasih ima kakšna jelka še posebej veliko sreče in ji uspe odfurati resnično dolgo življenje, 9550 let ni kar tako. A pustimo Švedinjo, vrnimo se raje k naši spodnjeavstrijski holcerki.

Na vso moč hiti proti vrhu, ob sesutju KuK ne trzne, Dolfkovega anšlusa skorajda ne opazi, skratka, kot vsako drugo lepo vzgojeno drevo se briga le samo zase. V starosti stodvajsetih let, prav letos, prileze na dobrih 33 metrov in devet ton – brez koreninskega sistema. Čudovita mladenka, prava lepotica,  končala je gozdno šolanje in dosegla status dominantnega drevesa v svojem becirku. Čaka jo še zelo lepa prihodnost, srkanje CO2 še nikoli ni bilo tako lagodno, vsi pogoji za lepo življenje so izpolnjeni.

V formi je.

Hop cefizelj, vstopi človek. Ne katerikoli človek, na-a, človek prav posebne sorte. “Promovirajmo se,” se je spomnil spodnjeavstrijski občinski veljak in naročil jelkino rušitev. Zapela je žaga in naše pubertetnice ni več med živimi. Truplo so skrbno položili na tovornjak izjemnih dimenzij, ga s posebnim spremstvom in zavidljivi porabi dizla odtrogali do Vatikana in ponovno, kot v posmeh, sredi glavnega trga korporativnega sedeža najstarejše multinacionalne proizvajalke izdelka brez garancije ponosno postavili nazaj kvišku. Dva tisoč kičastih kuglic in svetlečo zvezdo kasneje je bila nared za ogled. Ta je najvišja doslej so klicali in se prešerno veselili ter oznanjali svetu.

Šefom v bližnji palači nekaj ni šlo v račun. “Hm. Čakaj čakaj. Na streho bazilike smo nabili zajeten kup fotovoltaičnih panelov, v poslanicah promoviramo sonaravno življenje, potem pa tole… Ajej. Potrebujemo PR spin. Že vem, jelko bomo reciklirali in to v igrače, za une ta revne pamže, ja ja, to to! Meeega. Kul, zmenn. Make it so.”

Tako so tudi letos izkazali moč samoprepričevanja.

… in srečno so živeli do konca svojih dni jada jada itd itd itd.

Vrhovni se sicer še vedno vozi z zasebnim airbusom, suhovejni slovenski kardinal z AMG naslednikom Bertinega vozila iz leta 1888, fasade sakralnih objektov pa so osvetljene vso noč, s čimer trošijo energijo in prispevajo k slovenskemu vodstvu v statistikah EU na temo svetlobnega onesnaženja. O multinacionalkinem prispevku k omejitvi rasti prebivalstva pa raje kdaj drugič.

Zdarwinizirajte se že, krepostneži.

Vsakič, ko mi okoliški osebki prično razlagati o tradicionalnih vrednotah, patriotizmu ter podobnih nebulozah se odzovem enako: “Desničarstvo je patogeno stanje zavesti. Večinoma neozdravljivo.”

Le redki poštekajo, da mislim resno (le-ti so seveda brihtni ter praviloma levičarji). Tudi prav, izrek itak temeljim na osebnih opažanjih in kdo pa mene jemlje resno, ne? Po drugi strani pa vseeno menim, da bi bila trditev primerna tema za doktorat ali dva and I kid you not.

Nakar včeraj zjutraj med uživanjem standardne golide kofeta, Samsona & RSS novic prečitam (Priznam, umiraaaal sem od samozadovoljnega smeha. Egoboost alert, bad badabum, bad, down boy!) naslednjo novico:

Na univerzi v Nebraski so opravili raziskavo odzivov na neprijetne podobe, zvoke in ostale inpute ter ji dodali političen pridih, čisto tako, za povrh. Izbrane testne osebke so sprva povprašali po njihovih mnenjih o standardnih “ločevalnih” (ameriških) političnih vprašanjih. McAmeriška klasika: si za sproščeno imigracijsko politiko ali ne? Gun control da ali ne? Pacifizem dobra opcija ali pač ne? Je patriotizem z nacionalnimi simboli sprejemljiv ali zagoveden? Smrtna kazen sprejemljiva?  Skratka, saj veste, standarden nabor za ugotavljanje osnovnih političnih opredelitev – levičar ali desničar, liberalec ali konzervativec yada yada… Preslikava v Slo sceno niti ne bi bila tako težka, le teme bi bilo potrebno malce prikrojiti, big deal.

Taiste osebke so, 2 meseca kasneje, izpostavili (bojda) ogabnim slikam a la zagnojene rane z lačnimi črvički, okrvavljeni obrazi, pajk na presranem frisu (kaj za vraga ima folk proti pajkom?), zoprnim zvokom in podobnim neprijetnim trigerjem. Specimeni so bili priključeni na detektor laži (s čimer so merili fizične odzive na stresno raven – potenje, srčni utrip & pritisk, telesna temperatura itd) ter posedeni pred video kamero, s katero so merili količino mežikov z očmi, kar naj bi spet kazalo na nelagodno počutje in podobne reči (BTW, si predstavljate fris študentke, ki je morala prešteti vsa tista utripanja vek? Jejhata.).

Analiza reakcij je testne osebke razdelila v dve skupini – skulirano in presrano. Po primerjavi reakcij s svetovnonazorskopolitičnimi odgovori izpred dveh mesecev so prišli do, milo rečeno, poučnih ugotovitev.

V skulirano skupino so se uvrstili ljudje, ki so se na neprijetne dražljaje iz okolice odzivali relativno mirno.  Ob pogledu na bavbave s sličic niso zašvicali, ob vsakem najmanjšem šumu niso skakali po stolu. Njihovi odgovori na prvem delu testa so jih uvrstili med liberalce. Giggle.

Po drugi strani je konzervativni del izprašanih ob neprijetnih podobah ali zvokih pridno generiral adrenalin, noradrenalin in glukokortikoide, torej stresne hormone. Mežikanje je seveda prav tako doseglo stroboskopske razsežnosti, kar nekaj posameznikov so zvoki ali slike sesuli s stola.

Logični zaključek je seveda bil, da se desničarji hitreje prestrašijo in so, bodisi genetsko bodisi kulturno, manj naklonjeni spremembam. Raziskave bodo nadaljevali v obe smeri, proučili bodo tako kulturno ozadje kot genetske predispozicije.

Že držite fige za izum genskega cepiva? Mhm, pridni. Tudi sam imam že čisto bele členke na rokah.

Tako. Danes bom malce krajši, pred menoj je dolg dan, do večera moram poguglat gesli “po veleprodajni ceni prodam 150 europalet Persena” in “prodam univerzalni ključ za odklepanje slovenskih vodnih zajetij”  ter nato še rešiti par logističnodistribucijskih problemov.